Potem ko je brata pojedlo letalo

Sodobni medijski svet se tu in tam kakor obseden zamakne v parcialne zgodbe o otrocih (denimo o tajskih dečkih), jih žalostno potiska do konca in v podrobnostih naprej, ob tem pa pozablja na premnoge še večje tragike na svetu. Veliko jih ostane za vedno ali vsaj predolgo nerazčiščen tabu – taka je zgodba o otrocih z Réuniona, ki jih je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja »kradla« francoska država. Rana je še vedno globoka in odprta.

Otroke institucionalno kradejo od nekdaj, kar dobro pomni kruta ideološka preteklost marsikaterega (evropskega) naroda, tudi slovenskega ali španskega. Vemo, da ima prav tako francoska zgodovina številne nečedne obraze, a zelo pozno so prišle v javnost pretresljive zgodbe o približno 2150 iztrganih otrocih z Réuniona. Kakor prikazuje istoimenski dokumentarec Otroci Réuniona: državni škandal, jih je francoska država od leta 1963 do 1982. jemala staršem, da bi z njimi naseljevala demografsko podhranjene konce v metropolitanski Franciji. Tudi dojenčki in mladi najstniki, med katerimi je bilo v resnici malo sirot, so morali v posvojitev k francoskim družinam: najprej so jih poslali na območje Creusa na vzhodu države in v druge odročne departmaje, kjer so v času urbanizacije ostali predvsem starejši domačini, saj so se mladi izselili.
 

​Prazne obljube

Naivni otoški starši so sinove in hčere spuščali iz naročja in s siromašnega Réuniona zaradi bleščečih obljub, da jim bo v metropoli lepše, da bodo imeli zagotovljeno šolanje in da jih čaka krasno živ­ljenje. Da bi, četudi so bili nepismeni, podpisali papirje, so jim francoske oblasti obljubljale, kako se bodo otroci enkrat na leto vrnili na otok ... Ni se uresničilo. Pričevanja v dokumentarcu so srce parajoče zgodbe o trdem delu, ki jih je čakalo na kmetijah v Franciji, tudi o grdih, rasističnih besedah in grobijanski roki: vendarle je koža ljudi z Réuniona temna, Francija pa je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih še globoko v (post)kolonialistični mentaliteti. Otroška doba nežnosti je tako za mnoge iztrgane otroke, ne pa za vse – nekateri so imeli več sreče –, minila brez objemov, zato je, posledično, sedanji čas odraslosti razbrazdan zaradi travm.

Sramotna politika preseljevanja otrok z Réuniona se je začela v času (danes) močno mitiziranega Charlesa de Gaulla. Kakor je brati razlage, je umazano delo goreče opravljal poslanec Réuniona Michel Debré, poprej večkratni minister (vodil je od financ in diplomacije do obrambe) in celo predsednik francoske vlade. Potem ko so pod njegovo pobudo ­tragično trgovino z otroki organizirali prek posebnega urada za razvoj migracij v čezmorskih ­departmajih (Bumidom), jih je francoska država razkropila v 60 departmajev: dodeljevala jih je glede na potrebe – močni fantje so morali na kmetije, na katerih je manjkalo pridnih rok – in pri tem, da je bila bolečina še večja, ločevala sorojence. Ko je trganje ­réunionskih otrok od bioloških staršev in družin v začetku osemdesetih let končno prekinil socialistični predsednik François Mitterrand, se je pokazalo, da je bilo sporno početje slabo dokumentirano. Veliko uradnih papirjev je bilo nepopolnih ali izgubljenih, zaradi česar se je izgubilo tudi upanje, da bi se razbite družine lahko spet združile. Nemalo sorodnikov je vmes pomrlo, ne da bi še kdaj videli svojega zdaj že odraslega otroka ali celo več otrok, sestro ali brata, ki ga je pred desetletji – kot presunljivo poje réunionski pevec Danyèl Waro – »pojedlo letalo«.
 

Prva opozorila na krike bolečine

Čeprav je bilo prva opozorila na krike žalosti slišati že konec šestdesetih let, je bolečina še naprej globoka. Ran ne bo mogoče zaceliti. (Številne) žrtve z Réuniona so se povezale – v Franciji obstaja Združenje odvzetih otrok s čezmorskih ozemelj –, doslej so na to senčno temo posneli dokumentarec in nemalo intervjujev, pred nekaj leti so začeli izhajati knjige in članki, denimo sociologa Vitala Philippa ... – in vendar tabu ostaja, saj je politično voljo, da bi ga odpravili, doslej pokazala le socialistična politika; prelomen je bil angažma nekdanje ministrice za čezmorska ozemlja Paule Ericke Bareigts, rojene na Réunionu. Pred štirimi leti, ko je bil predsednik François Hollande, je narodna skupščina »prevzela« moralno odgovornost francoske države, aprila letos pa je posebna komisija (sociologov, geografov in zgodovinarjev, ki jo vodi Vitale Philippe) po dveh letih raziskovanja objavila posebno poročilo o otrocih z Réuniona, imenovanih tudi otroci Creusa, dolgo slabih 700 strani. Brati ga je mogoče tudi na spletni strani omenjenega združenja. Bo macronizem – predsednik Emmanuel Macron je pred kratkim govoril o »napaki« Francije – po pol stoletja moralno in odškodninsko vsaj nekoliko popravil (post)kolonialistično rasistično sramoto politik šestdesetih in sedemdesetih let, ki jo žrtve označujejo za zločin nad otroštvom? (Sodni) boj bo gotovo srdit in dolgotrajen ...

Neredki »ukradeni otroci«, ki so za svoj izvor večinoma izvedeli pozno in ne brez pretresov – nekateri so naredili samomor –, bi zdaj radi odpotovali domov in se vrnili k najbolj nežnim, ukradenim spominom z otoka Réunion, k svoji pravi identiteti.