Pomirjajoče klicanje k odgovornosti in solidarnosti

Novi koronavirus je huda preizkušnja družbene solidarnosti: koliko imamo v mislih druge, posebno najranljivejše starejše in bolne, medtem ko komuniciramo in se vedemo kot potencialno okuženi, in koliko bomo, ko bosta zdravstvena kriza in epidemija (v Italiji) minili, pripravljeni na nove družbene dogovore; ekonomske in socialne. Bati se je, da premisleki, češ nič ne bo več, kot je bilo, niso le izraz največjega pesimizma. Zaskrbljen je ves svet, zato je ključno, kako ga v teh nenavadnih časih vrti politika.

Meter in pol drug od drugega, je protivirusno navodilo, ki ga že ptički čivkajo, razdaljo in druge higienske ukrepe pa je nujno treba spoštovati tudi, ko gre za prva imena, ki držijo v rokah vajeti družbe – recimo Francije. Povejmo, da so Francozi prve primere okužbe s covid-19 zaznali pred mesecem in pol, po stopnji tveganja so še v fazi dve, ko poskušajo upočasniti napredovanje, čeprav je, kakor opozarjajo oblasti, faza tri, epidemija, neizogibna, v zadnjih statistikah pa je zajetih že več kot 1400 okuženih in najmanj 25 mrtvih.

»Zagotoviti moramo nemoteno delovanje države in zaščititi njene vitalne organe,« ponavlja vladajoča politika ob podatku, da je s koronavirusom okuženih, posledično pa hospitaliziranih ali v izolaciji, najmanj pet poslancev in test je pokazal, da je pozitiven minister za kulturo. »Ostanite najmanj meter od predsednika in Brigitte Macron! Ne ponujajte roke!« so preventivno opozarjali v ponedeljek, ko se je predsedniški par na Elizejskih poljanah udeležil odprtja kavarne, v kateri so zaposleni ljudje z downovim sindromom in avtizmom. Življenje mora iti – zgledno – naprej, za zdaj še politično pozivajo v Franciji, čeprav gre vse drugače. A države da ni mogoče voditi po telefonu in ne prek videokonference ...

Priložnost za solidarnost

Pomembno je, da predsednik deluje moralno pomirjajoče, zdaj tudi ni časa za politikantstvo in spore – zdi se, da se tega zavedajo celo politični ekstremisti v Italiji –, in kaj šele, vsaj po francosko ne, da bi bil primeren umik; pa vendar se je zanj odločil predsednik Portugalske. Na robu Pirenejev, kjer je okuženih najmanj 40 ljudi, odmeva odločitev Marcela Rebela de Souse, da se bo za dva tedna umaknil v izolacijo. Tako je sklenil po tem, ko ga je v palači obiskala skupina otrok iz šole, kjer so potrdili primer okužbe, in čeprav je bil izid testa negativen. A k delu od doma ter odpovedi vseh aktivnosti ga je napeljalo zavedanje, da mora delovati zgledno, solidarnostno in empatično.

Podobno se je, ker je bil v Italiji in je »odgovoren«, za samoizolacijo odločil predsednik evropskega parlamenta David Sassoli ter še marsikdo, če ne iz javnega pa iz realnega sektorja, kjer nekatera (mednarodna) podjetja že najmanj dva tedna pozivajo k previdnosti vse, ki se vračajo z Apeninskega polotoka.

Medtem se tudi vse bolj panična Španija zgraža nad poslancem Voxa Javierom Ortego Smithom, pri katerem so potrdili okužbo, a je še minuli konec tedna na zboru stranke hodil med 9000-glavo množico. V kongresu so posledično začasno prekinili dejavnosti, sirene pa tulijo alarm, kajti z nedelje na ponedeljek se je delež okuženih Špancev kar podvojil (zdaj jih je že več kot 1600), najmanj trideset bolnikov je umrlo.

Bliskovito spreminjanje

Najsi evropska javnost po eni strani paničari, del pa se še vedno posmiha razširjenemu strahu ter se sklicuje na vse druge smrtonosne statistike, politika bo morala čas koronavirusa previhariti pomirjajoče, javnost pa ima priložnost, da se izkaže v medgeneracijski solidarnosti. Medtem se vse spreminja bliskovito.