Če ne v parlamentu zlepa, pa »zgrda« po ustavi

Česar ni mogoče doseči zlepa v parlamentu, bo vlada izpeljala sama: macronisti so se odločili, da bodo naredili konec cirkusu v narodni skupščini, povezanim s pokojninsko reformo. Da bi izpeljali, kar bi bilo menda treba storiti že pred leti, če ne desetletji, bodo, za mnoge »zgrda«, segli po členu 49-3 francoske ustave. Nasprotniki so pričakovano zagnali vik in krik.

Prva polovica mandata Emmanuela Macrona je bila nadvse burna, reformistično na eni strani in aktivistično na drugi, ko pa so rumeni jopiči neredko upravičeno, čeprav z neupravičljivim nasiljem opozarjali na številne probleme francoske družbe, posebno ruralne. V drugi polovici bi zatorej (tudi v luči volitev 2022) pričakovali določeno pomirjanje oziroma, kot pravijo neredki francoski analitiki, več dialoga, poslušanja, tudi tesnejših stikov s terenom, a se je vladajoča struja odločila za drugačno metodo: pokojninsko reformo bodo izpeljali zunaj glasovanja v narodni skupščini, kajti več deset tisoč amandmajev, kolikor jih je »sabotažno« vložila opozicija, od tega večino radikalna Nepokorna Francija Jean-Luca Mélenchona, bi nemogoče zavleklo potrditev reforme.



Francoska ustava pa dopušča, da jo lahko izpeljejo onkraj parlamentarnih glasov, in to bodo, kakor je v soboto pred poslanci odločitev vlade predstavil njen predsednik Edouard Philippe, tudi storili. Medtem ko so posledično opozicijski parlamentarci ogorčeno kričali, češ, kakšna sramota, je bil tudi odziv dela javnosti takojšen in bučen: letela so jajca in sesuvala so se stekla izložb, hkrati je v medijih brati močne zapise o »porazu« macronizma in »globoki demokratični krizi«; pa tako ne menijo le v opoziciji, ampak tudi nekateri poslanci iz vladajoče Republike, naprej. V korenito preoblikovanje pokojninskega sistema (zdaj obstaja kar 42 posebnih režimov) v univerzalen pokojninski sistem po točkah da mora voditi konsenz, privolitev mora biti hkratno politična, sindikalna in družbena; in ne samo oblastniško samovoljna.

Sabotiranje in nezaupnici vladi

Ob tem kaže spomniti, da je opozicija – posebno radikalno leva Nepokorna Francija in komunisti – v zadnjih tednih kot glas manjšine obstruirala razpravo v narodni skupščini, takoj po izjavi predsednika vlade, da bodo aktivirali člen 49-3, pa vložila dve nezaupnici vladi; za eno je poskrbela levica in za drugo desnica (Republikanci), brez možnosti, da bi spodnesli oblast. Za ilustracijo razpoloženja povzemimo po Edouardu Philippu, da so se poslanci »po več kot 115 urah razprave v narodni skupščini prebili komaj do 8. člena« od 65. Kot je dejal, nima »občutka, da bi si lahko v demokraciji privoščili takšen spektakel«, kakor si tudi vlada menda ne bo dovolila samodrštva.



Zagotovil je, da bodo ravnali odgovorno in zatorej ne potrdili »izvornega vladnega besedila«, ampak »izboljšan tekst, korenito obogaten z [nekaterimi] amandmaji« ter predvsem s točkami, izpogojevanimi s sindikati. A kljub popravkom so v več sindikalnih centralah za 31. marec – torej po lokalnih volitvah 15. in 22. marca in, kakor so kritični na radikalni levici, prepozno – napovedali stavko in množične proteste po vsej Franciji.

Ponašanje z rezultati

Ni nepomembno, da je predsednik Emmanuel Macron obljubil temeljito pokojninsko reformo že predvolilno, torej se Francozi ne morejo pretvarjati, da niso vedeli, kaj jih čaka pod njim. Zastavljena je ambiciozno, kakor je macronizem nasploh reformistično velikopotezen in se kot takšen že nekaj časa tudi hvali. V prvi polovici mandata je menda obrodil številne sadove: po predsednikovih besedah so ustvarili vsaj pol milijona novih delovnih mest. Kljub rahlemu ekonomskemu izboljšanju, ki ga kajpada ne čutijo vsi Francozi niti v vseh regijah po Franciji, je med ljudmi nezaupanja do politike ogromno. Po raziskavi Ifopa Macrona trenutno podpira slabih 34 odstotkov državljanov, Philippa pa trije odstotki več.