Politiku zapor, narodu svobodo

Prvi teden septembra je na Hrvaškem zaznamovala zgodba o aretaciji nekdan­jega poslanca vladajoče HDZ in boksarskega šampiona Damirja Škara zaradi suma, da je posilil uslužbenko avtokluba Siget, ki ga vodi. Hrvaška se lahko »pohvali«, da je zaradi korupcije v zapor poslala nekdanjega premierja Iva Sanaderja, trenutno pa preiskujejo še štiri nekdanje ministre. Drugje na območju nekdanje Jugoslavije tako visokih politikov ni najti za rešetkami. Ne še?

Hrvaški urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala (Uskok) že več kot mesec dni preiskuje štiri nekdanje ministre hrvaške vlade pod vodstvom Andreja Plenkovića. Tri v zadnji Plenkovićevi »rekonstrukciji« razrešene ministre in eno ministrico bremenijo sumi, da so na svojih političnih položajih na sporne načine bogateli. Vpleteni naj bi bili v nepregledne prodaje državnih zemljišč v svojo korist, domneva se, da so na sporne načine spreminjali namembnost svojih nepremičnin in jim tako povečevali vrednost, »pozabili« prijaviti lastništvo luksuznega mercedesa in podobno.



Če bodo sumi prestali preizkus teže in postali obtožnica ter bodo pozneje dokazani na sodišču, bodo Lovro Kuščević, Goran Marić, Gabrijela Žalac in Tomislav Tolušić lahko delali družbo Ivu Sanaderju, nekdanjemu hrvaškemu premierju in predsedniku vladajoče HDZ, ki je zaradi korupcije v zaporu že od leta 2012 in bo tam preživel še nekaj let.

Nazadnje je zagrebško županijsko sodišče Sanaderja lani jeseni obsodilo na dve leti in pol zapora zaradi vojnega dobičkarstva v primeru Hypo. Gre za ponovljeno sojenje v primeru kaznivega dejanja iz časov vojne na Hrvaškem, ko je bil Sanader pomočnik hrvaškega zunanjega ministra. Nekdanji premier je bil v združenih korupcijskih primerih Hypo in Ina-Mol na prvi stopnji leta 2012 obsojen na deset let zapora zaradi korupcije in vojnega dobičkarstva. Spoznan je bil za krivega prejetja pol milijona evrov nezakonite provizije pri sklenitvi pogodbe z avstrijsko banko Hypo Alpe Adria o posojilu za hrvaško zunanje ministrstvo sredi 90. let prejšnjega stoletja.

Hrvaška: očiščevalni vstop v EU

Ne le da je Sanader najvplivnejši hrvaški politik, ki je bil v zadnjih 28 letih obsojen na zaporno kazen, kratek pregled politično-kriminalnega dogajanja v državah na območju nekdanje Jugoslavije kaže, da je on tudi edini nekdanji predsednik vlade katerekoli balkanske države, ki se je znašel v zaporu. Nekdo, ki nikoli ni imel opravka z oblastmi balkanskih držav, bi naivno pomislil, da so v teh državah na oblasti zgolj zgledno čisti in pošteni politiki. Lahko pa to, da je Sanader edini videl zapor od znotraj, pomeni tudi, da pravna država, v katero se nekateri nedotakljivi politiki tako radi ob vsaki priložnosti na glas zaklinjajo, ne deluje ravno najbolje oziroma ne deluje povsem neodvisno od aktualne politične oblasti.

Tudi Sanader zloglasnega zapora Remetinec morda nikoli ne bi videl od znotraj, če evropska komisija Zagrebu ne bi postavila pogoja, da se resno spopade s korupcijo, če želi vstopiti v Evropsko unijo. Hrvaška je ključno evropsko nalogo opravila zgledno – med ključnimi nalogami, na našo žalost, ni bilo ureditve mejnih vprašanj s sosedi – Sanaderja so poslali za zapahe, kar je bilo Bruslju dovolj močno sporočilo, da so oblasti v Zagrebu sklenile do konca počistiti s korupcijo v državi, in od leta 2013 je tudi Hrvaška članica EU.

Kriminalizacija politike, politizacija kriminala

Medtem ko v Sloveniji in številnih drugih državah ob nenavadnih in spornih poslih državnih in z državo povezanih podjetij pogosto poslušamo besedne zveze, kot sta ugrabljena država in globoka država, Zijad Bečirović, direktor inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes govori bolj neposredno kar o pojavu kriminalizacije politike in politizacije kriminala. Po njegovem prepričanju so politične strukture v državah, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije, močno povezane in prepletene s kriminogenimi in mafijskimi strukturami.

»Ujete so institucije države s strani politike in kriminala. Na drugi strani zahod na splošno ves čas gradi part­nerske odnose s takšnimi strukturami na Balkanu. Nedavno imenovanje Mat­thewa A. Palmerja za posebnega odposlanca ZDA za Zahodni Balkan je že v začetku propadlo, če ne bodo z njim pripeljali ameriških agencij za boj proti kriminalu in korupciji v države regije, kot so pomagali Italiji po 2. svetovni vojni, da se spopade z mafijo. Obenem mora EU mora dekriminalizirati svoja predstavništva v regiji in narediti temeljito revizijo zaradi tega, ker so delegacije EU v državah regije leglo kriminala. Podobno morajo narediti tudi države članice EU s svojimi veleposlaništvi v regiji,« je v svojih ocenah oster Bečirović.

Avstrija: strožja kazen za enak znesek

Nekdanji avstrijski notranji minister Ernst Strasser iz avstrijske ljudske stranke je bil v Avstriji obsojen na štiri leta in pol zapora, ker je kot evropski poslanec sprejel ponudbo za sto tisoč evrov podkupnine v zameno za ustrezno glasovanje v evropskem parlamentu.

V odmeven škandal, ki so ga skrivaj posneli in objavili novinarji britanskega časnika Sunday Times, je bil vpleten tudi nekdanji slovenski zunanji minister in tedaj evro poslanec liberalcev Zoran Thaler. Thaler se je leta 2014 s tožilstvom dogovoril za zapor ob koncih tedna v trajanju dveh let in pol in denarno kazen 32.250 evrov. Plačati jo je moral v 24 obrokih. Pet let po pravnomočnosti sodbe ni smel opravljati javne funkcije. Zdaj bi prekaljeni politik Thaler že lahko opravljal javno funkcijo, če bi tako želel in predvsem, če bi si mu takšno funkcijo kdo drznil zaupati. V nasprotju s Hrvaško evropska komisija Sloveniji pred vstopom v Evropsko unijo ni zapisala boja proti korupciji prav visoko med prednostne naloge. Če gre verjeti izjavam nekaterih vidnejših slovenskih politikov in poslovnežev, v Sloveniji korupcije sploh ni.

Romunija: zmaga ljudstva nad pokvarjenostjo

Ko sta bili leta 2007 v Evropsko unijo sprejeti Romunija in Bolgarija, je to pri analitikih v regiji in širše sprožilo val očitkov, da sta bili sprejeti neupravičeno in mimo pravil, ki so veljala za prejšnje širitve Unije. Državama so zamerili, da nista pravočasno uvedli zahtevanih ukrepov za reformo pravosodnega sistema in odpravo korupcije, še posebno Bolgariji pa so očitali, da je postala članica EU, še preden se je resno spoprijela z organiziranim kriminalom.

Kljub temu, ali pa morda prav zaradi tega, se v Romuniji lahko pohvalijo z veliko politično ribo za rešetkami. Maja letos so namreč na tri in pol leta zapora obsodili vodjo vladajoče Socialdemokratske stranke (PSD). Liviu Dragnea si je obsodbo prislužil z zlorabo svojega uradnega položaja v južni pokrajini Teleorman, da bi zagotovil fiktivni delovni mesti v administraciji za dva člana svoje stranke. Da je bila stvar še hujša, sta oba uslužbenca za svoje nedelo v fiktivni službi prejemala plačo iz javnih sredstev, namenjenih za zaščito otrok.

To je bila že druga obsodba, ki si jo je nakopal Dragnea, leta 2016 je bil pogojno obsojen za volilno goljufijo. Ker je vladajoča PSD storila vse, da bi ga rešili pred zaporom, tudi s spremembo predpisov, ki bi dekriminalizirali zlorabo položaja, se je javnost zbudila in ulice romunskih mest so napolnile množice ljudi, ki so zahtevale, da za najbolj vplivnega politika v državi ne spreminjajo pravil in ga pošljejo v zapor, tako kot bi se kateregakoli drugega državljana. Na koncu so množice zmagale in Dragnea je danes v zaporu v Bukarešti.

Odkupili za 263 let zapora

V Bosni in Hercegovini, ki spada med najrevnejše države v Evropi, v zaporih ni velikih rib iz mlake, imenovane politika. Ima pa v tej državi vse svojo ceno. Kolikšna je cena življenja ljudi v pretirano onesnaženih industrijskih mestih in zaradi neprestane ekonomske krize izpraznjenih krajih, kjer so ostale le skupnosti starih in od zadnje vojne močno travmatiziranih ljudi, ni nihče izračunal. Če vprašate okoljevarstvenike, borce za človekove pravice ali starše, ki neuspešno iščejo morilce svojih otrok, cena ni prav visoka.

Jasno pa je, po kolikšni ceni se lahko obsojeni izmažejo iz zapora. Iz tega perverznega instrumenta bi bilo mogoče izračunati tudi ceno človeškega življenja. Obsojeni na kazni do enega leta v BiH namreč lahko plačajo in se tako ognejo zaporu. Kakor je ugotovil center za raziskovalno novinarstvo (CIN), so to možnost izkoristili tudi podkupljeni javni uslužbenci, s plačilom so se ognili zaporu in lahko so se vrnili na delovno mesto, kjer so prekršili zakon in bili za to obsojeni. Podatki iz letošnjega junija kažejo, da so obsojenci v preteklih dveh letih odkupili skupno 263 let zaporne kazni za skupno 4,6 milijona evrov. Država je obsojencem dan zapora zaračunala od slabih sedem do 50 evrov.

Če se vam takšna zakonska rešitev za hip zazdi simpatična in praktična za nedelujočo državo, ki je že leta na robu finančnega prepada, pomislite še enkrat. Med obsojenci, ki so si z denarjem pomagali na prostost, je tudi zdravnik iz Bihaća, ki je bil leta 2017 obsojen na osem mesecev zapora, ker je osemletnega Benjamina Redžepovića poslal domov, namesto da bi ga sprejel v bolnišnico. Deček je zaradi zapletov umrl, zdravnik pa si je pot na prostost pozneje od države kupil za 12.000 evrov. »In kaj pomeni eno življenje? Nič, kaj? Kako je to lahko pravično? Eno življenje stane 24.000 mark (12.000 evrov). Za mene ne,« je za radio Svobodna Evropa povedala Irma Redžepović, mama pokojnega dečka.

Zapor: resen politični kapital

Če že Zoran Thaler in nekdanji notranji minister ter poznejši poslovnež Igor Bavčar težko računata, da se bosta po prestani zaporni kazni lahko kdaj vrnila na politično sceno, to ne velja za tiste politike, ki so bili zaprti zaradi političnih razlogov ali pa jim uspe v javnosti vzbuditi prepričanje, da jih je politično prepričanje stalo prostosti. Nekdanja ukrajinska predsednica vlade Julija Timošenko, ki je bila pobudnica tako imenovane oranžne revolucije leta 2004, je bila obsojena na sedem let zapora, izpustili pa so jo leta 2014, ko so množične ulične demonstracije odnesle predsednika Viktorja Janukoviča.

Tudi Janez Janša, ki je zaradi afere Patria del zaporne kazni odsedel na Dobu, svojo usodo rad primerja z usodo Timošenkove. Vsak dan, preživet v zaporu, na človeku pusti neizbrisno sled. Če je sedel po krivici, je sled še globlja, vendar vlogo žrtve volivci radi nagradijo. Skupina 12 katalonskih politikov, ki se borijo za neodvisnost od Španije, je še vedno v zaporu. Nedavno je 52 francoskih poslancev objavilo javno pismo, v katerem obsojajo dejstvo, da imamo politične zapornike v demokratični državi, ki je članica Evropske unije.