Pest bosanskega generala pod Handkejevim nosom

»Če je gospod Nobelovec tako rekel, potem bo že držalo.« Tako je na vprašanje, ali je res s pestjo grozil Petru Handkeju med obiskom Sarajeva, hladno odgovoril upokojeni general vojske Bosne in Hercegovine Jovan Divjak. Nobelovca, ki razburja s svojim zanikanjem genocida med vojno v BiH, je k Divjaku takoj po vojni pripeljal tedanji avstrijski veleposlanik v Sarajevu Valentin Inzko.



Podelitev Nobelove nagrade za literaturo avstrijskemu pisatelju slovenskih korenin Petru Handkeju verjetno nikjer ni povzročila toliko hude krvi kot v Bosni in Hercegovini, kjer Handkeju močno zamerijo javno obrambo stališč srbske politike in zanikanje genocida v BiH.

V osrednjih medijih v BiH je zakrožil desetletje star intervju nemškega Süddeutsche Zeitung, v katerem Handke opisuje, kako mu je konec leta 1996 srečanje z nekdanjim voditeljem bosanskih Srbov in tedanjim predsednikom srbske entitete Republika srbska Radovanom Karadžićem omogočil koroški Slovenec Valentin Inzko, ki je bil v tistem času veleposlanik Avstrije v Sarajevu, danes pa prav tako službuje tam kot visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH.

»Handkeju nisem pomagal do Karadžića«

Sinoči pozno zvečer se nam je po telefonu iz New Yorka oglasil Inzko in nam pojasnil nekaj podrobnosti o Handkejevem obisku Sarajeva leta 1996. »Kako je Handke prišel do Karadžića, ne vem. Sam sem Karadžića prvič v živo videl na sojenju v Haagu čez deset centimetrov debelo steklo in takrat mi je zamrznila kri v žilah, ker sem vedel, koliko gorja je povzročil ta človek. Zagotovo ne drži, kar je Handke dejal v intervjuju, da sem mu jaz organiziral srečanje s Karadžićem,« pravi Inzko. Tudi trditev, da je Handke med obiskom Sarajeva prespal v Inzkovi rezidenci, ni resnična, zagotavlja Inzko. Do sestanka z generalom Divjakom pa mu je res pomagal tako kot bi tedaj kot veleposlanik pomagal vsakemu avstrijskemu državljanu.

Od zločinca h generalu

Srečanje s Karadžićem, ki je bil kasneje obsojen za genocid in druge zločine, se je zgodilo na Palah nad Sarajevom med razpadajočimi objekti, ostanki z zimskih olimpijskih iger leta 1984.

»On je bil siva eminenca bosanskih Srbov, ampak je takrat že obstajal nalog za njegovo prijetje pred mednarodnim sodiščem,« je v tistem intervjuju dejal Handke. Kot je pojasnil Handke, je v tistih dneh v Sarajevu živel pri Inzku, ki mu je pomagal pri gibanju skozi od vojne tedaj še močno razrušeno državo.



Tako kot mu je pomagal priti do voditelja bosanskih Srbov, je Inzko Handkeju pomagal priti tudi do generala vojske BiH Jovana Divjaka, ki je po starših Srb, rojen v Beogradu, a se je ob začetku vojne odločil postaviti v bran svojemu mestu in postal narodni junak BIH, srbska stran pa ga obtožuje za sodelovanje v vojnih zločinih proti Srbom.

»Ko je slišal, da sem pred tem bil na Palah, mi je jezno pomolil pest pod nos,« še pravi Handke v intervjuju. Pri Divjaku smo preverili, ali držijo podrobnosti iz njegovega povojnega srečanja s Handkejem, zlasti tista s pestjo pod nosom. »Če je gospod Nobelovec tako rekel, potem bo že držalo. To je bila priložnost, da Handkeju razložim, kaj vse so mojemu mestu naredili zločinci, s katerimi se je on tik pred tem sestal. Poskušal sem mu dopovedati, da so umirali povsem nedolžni ljudje, tudi veliko otrok, da so v požganih mestnih stavbah gorela tudi njegova dela. On me je samo poslušal z očitnim nezaupanjem, brez kakršnegakoli komentarja,« nam je povedal Divjak.

Med pogovorom je bil general razburjen, morda tudi zaradi pisateljevega čudenja, kako se je kot Srb lahko postavil na stran Muslimanov, pravi Divjak. Pisatelju je zaman dopovedoval, da se je kot človek in kot častnik postavil na stran napadenih in šibkejših v tisti vojni, ob njem pa so se v vojski BiH borili ne le Bošnjaki, ampak tudi Hrvati in Srbi.

Sarajevski junak visoko ceni Inzka

»Jovo, Srbine, čaršija je uz tebe!« (Srb Jovo, mesto ti stoji ob strani!) To parolo so marca leta 2011 na demonstracijah vzklikali tisoči podpornikov Divjaka, ki je bil prav tedaj na Dunaju aretiran na podlagi Interpolove tiralice (za njim jo je razpisala Srbija zaradi domnevnega sodelovanja v vojnih zločinih proti Srbom).

Čeprav se zdi, da se BiH nikakor ne more izviti iz vrtinca nacionalizmov, ki jo vlečejo proti črnemu breznu novih konfliktov, je že kratek sprehod z upokojenim generalom Divjakom po ulicah Sarajeva dovolj, da človeku vlije svežo mero upanja v možnost preživetja večetnične BiH.

»Nobelova nagrada Handkeju me ni mogla presenetiti, če vem, kdo vse je pred njim dobil, denimo, Nobelovo nagrado za mir. Kar zadeva Inzka, lahko o njegovi vlogi v BiH rečem le vse najboljše, to je izjemno moralen in pošten človek. Tudi to, da nam je Handkeja po vojni pripeljal v Sarajevo, je pozitivno. Tako smo dobili možnost, da mu predstavimo svojo plat zgodbe. Koliko od tega se ga je prijelo, je pa druga stvar,« pravi Divjak.