Pariška železna dama

Vse se spreminja, le človeka preganjajo bolj ali manj isti strahovi. Tako kot ga je neznanega in novosti strah danes, se je sprememb bal že nekoč: zato si je zlahka predstavljati, kakšna strašna občutja in kako močno razvnete polemike je ob postavitvi porajal »nepotrebni in pošastno grdi« Eifflov stolp.



Pred nedavnim je minilo 130 let, odkar so ga – ob svetovni razstavi – uradno odprli in je začel »kaziti« najlepše mesto na svetu, Pariz. Kaziti Pariz? Kdo bi še danes upal reči, da znameniti Eifflov stolp žali estetski okus Francozov in sploh Parižanov? Vmes s(m)o se ga že tako zelo navadili, da ga nekateri niti opazijo ne več, zato še dobro, da je inženir in industrialec Gustave Eiffel trmasto zrl čez ogorčene laične množice in odločno vztrajal, da gigantska pariška železna dama mora stati in po koncu Expa – razstava je bila odprta od 15. maja do 6. novembra 1889 – tudi obstati. Če se na njegovo stran ne bi postavila vplivna politika, bi mu gotovo spodletelo, kajti proti »babilonskemu stolpu« je v imenu umetnosti in dobrega okusa kričala cela vrsta tedanjih umetnikov, od uglednih pisateljev do priznanih slikarjev, vsaj tistih, ki so bojda imeli radi privzdignjeno »lepo«. Toda vesti o dvignjeni pariški grdoti, sprva poimenovani Tristometrski stolp, so se kot blisk nemudoma razširile po svetu, zato si ga je že na Expo prišlo ogledat 1,9 milijona obiskovalcev, kar je 12.000 kritikov in kritizerjev na dan. Uspeh je bil takojšen in, očitno, za zmeraj ...



Eifflov stolp je odtlej v Franciji nekako vsenavzoč: dviguje se na ničkoliko pozdravnih razglednicah, ki jih turisti pošiljajo na vse konce planeta, pa na fotografijah, slikah, seveda tudi v filmih in nadaljevankah, prav tako v dokumentarcih, glasbenih spotih in, kajpada, še v književnosti. Znan je, recimo, ljubezenski roman belgijske avtorice Amélie Nothomb Le Voyage d'hiver [Zimsko potovanje], v katerem ima svojo vlogo tudi najslavnejšega železna konstrukcija. Avtorica se odloči vanjo udariti z letalom, kar menda ni samo teroristično dejanje, ampak mora bralec v njem prepoznati še ljubezen. Eifflov stolp kaže namreč občudovati kot črko A in simbol ljubezenskih občutij, saj je bil njegov konstruktor Gustave baje zaljubljen v neko prelestno Amélie. Zgodba se zdi všečna, slika kakšnega zaljubljenega para s stolpom v ozadju pa kot motiv prav tako večna.

Francoski inženir in industrialec Eiffel (1832–1923) – ki je med drugim nase opozoril z newyorškim Kipom svobode pa z mostom Maria Pia v Portu na Portugalskem, z viaduktom Garabit v Franciji – je sredi Pariza v 7. okrožju gotovo poskrbel za objekt, na katerega si že dobro stoletje želijo domala vsi nedomačini, medtem ko ga mnogi Parižani sploh ne opazijo (več) in zato se neredki nanj nikoli ne povzpnejo. Saj jih je razumeti, tudi vsi Slovenci ne bomo šli na Triglav: simbolika je v svoji množični privlačnosti lahko poudarjeno odbojna, kakor je vselej povedna. Mesto Pariz pošilja mnoga sporočila svetu – recimo človekoljubna ob raznih tragedijah – prav z visokim Eifflom, ko na njem prižigajo ali ugašajo luči. Z njim se trobojno veselijo ob raznih francoskih zmagah in pod njim jih pogosto prav tako slavijo ...



Za povrhu so lahko nacionalni simboli bizarno navdihujoči, kako kaj »ušpičiti« drugače: kot že kdo prej se je pred dnevi neki moški odločil za popoldansko plezanje po Eifflovem stolpu, nanj se je »prilepil« za šest ur, dokler ga niso, kot so zapisali pri Le Pointu, obvladale intervencijske ekipe. Turistične množice so bile medtem prikrajšane za vzpon na železno damo in za »ptičji« pogled na najlepše mesto na svetu. Zato pa so radovedno po »žabje« zijale proti temno oblečenemu plezalcu, ki si je za nekaj ur prisvojil enega od »najbolje obiskanih plačljivih spomenikov na svetu«, kakor ga statistično opredeljujejo. Vsako leto namreč privabi več kot 20 milijonov ljudi, med katerimi jih ga sedem milijonov tudi obišče. Mimogrede še povejmo, da je svetovno znani francoski Spiderman Alain Robert konstrukcijo preplezal že leta 1996.

Kakor je polemična in zanimiva preteklost, naj bo privlačna prihodnost: zato namerava mesto Pariz docela preurediti okolico Eifflovega stolpa – v »največji pariški vrt«. Projekt so, kot je te dni brati novice, zaupali ameriški krajinski arhitektki Kathryn Gustafson, dela pa naj bi zaključili do leta 2024, ko bo glavno mesto Francije gostilo olimpijske igre, cilj pa je vrniti v mesto, od trga Trocadéro do École militaire, zeleno barvo, razbohotiti naravo in postaviti v ospredje pešca. Nekako z mislijo na življenje, prijazno do navadnega človeka, županja Pariza Anne Hidalgo že nekaj časa spreminja pariške prizore ter vleče bolj ali manj (ne)posrečene poteze: uvedba električnih skirojev, recimo, se je zdela fina rešitev, a je kmalu prinesla številna vprašanja, zaradi parkiranja kar vsepovsod in posebno zaradi varnosti. Mnogi Parižani jo zato kritizirajo, kakor pač Francozi in nič manj drugi negodujejo od nekdaj – zato je vedno dobro, da iznad zlite povprečne sivine kdaj zaštrli kak nadpovprečni, bizarni, monstruozni železni stolp.