Papež ima sanje, »kitajske sanje«

»V prid ohranjanju oznanjanja evangelija na Kitajskem se je sveti oče Frančišek odločil znova sprejeti v cerkveno skupnost 'uradne' škofe, ki so bili posvečeni brez papeževega blagoslova.« S temi besedami je v izjavi, ki so jo objavili v soboto, Vatikan napovedal najpomembnejši korak k normalizaciji odnosov s Kitajsko.

V zameno za to, je zapisano v izjavi, bo Kitajska priznala nekatere škofe (za zdaj še ne vseh), ki jih je pred tem imenoval Sveti sedež. Kitajsko zunanje ministrstvo je izjavilo, da bosta Kitajska in Vatikan nadaljevala pogajanja, ki naj bi pripomogla k izboljšanju dvostranskih odnosov.

»Provizorični sporazum«, kot ga je poimenovala kitajska stran in s tem poudarila, da bodo njegovo vsebino v kratkem dopolnili, sta podpisala monsinjor Antoine Camilleri, vatikanski podsekretar za odnose s tujino, in Wang Chao, kitajski namestnik zunanjega ministra. S tem je bil prebit led, ki je skoraj sedem desetletij vladal v odnosih med Pekingom in Svetim sedežem, hkrati pa se je končno odprla pot do normalizacije diplomatskih odnosov.

Prepovedani stiki

Pokojni voditelj Mao Zedong je leta 1951 vatikansko misijo v Pekingu obtožil sodelovanja v domnevno načrtovanem atentatu nanj. Šest let za tem, ko je bila delegacija Svetega sedeža izgnana iz Kitajske, so v tej državi ustanovili Domoljubno katoliško združenje, ki je pravzaprav kitajska državna cerkev in je lahko do zdaj delovala izključno pod vodstvom duhovščine, katere delovanje je odobrila država.

S tem so Vatikanu dali vedeti, da ostaja pri vprašanjih, ki zadevajo veroizpoved, svetovni nazor in vrednote, Komunistična partija samostojna in neodvisna. Vsak stik s svetim očetom, celo tisti, ki se vzpostavlja prek molitve, je bil strogo prepovedan.
V zadnjih letih je bilo čedalje bolj čutiti obojestransko potrebo po normalizaciji odnosov. Čeprav sta to najštevilnejša država na svetu na eni strani in najmanjša članica Združenih narodov na drugi, je očitno, da gleda kitajsko politično vodstvo Vatikan prek drugih številk. Katoliška cerkev šteje 1,2 milijarde vernikov, tako da je že zaradi tega enakopravna partnerica državi z 1,3 milijarde prebivalcev. Kitajska je nadvse ponosna na to, da se njena civilizacija ponaša s 5000-letno zapisano zgodovino, vendar so njeni sodobni voditelji, ki se pripravljajo, da bodo prihodnje leto proslavili šele 70. rojstni dan komunistične države, navdušeni nad več kot 2000-letno kontinuiteto, ki jo je kljub oviram uspelo ohraniti katoliški cerkvi.

Geopolitika za oltarjem

Za sporazumom, ki je bil podpisan ob koncu tedna, se skriva predvsem geopolitični interes obeh strani. Za Kitajsko je Vatikan še vedno edina evropska država, ki ima diplomatske odnose s Tajvanom. V novem valu povečanega pritiska na otok, ki ga ima vodstvo v Pekingu zgolj za eno izmed svojih pokrajin, bi bila preselitev apostolske nunciature iz Tajpeja v kitajsko glavno mesto zagotovo pomembna politična zmaga. Po drugi strani je Kitajska za Vatikan največji trg duš, tako da je zanj najpomembnejša prav odstranitev ovir za svobodnejše delovanje katoliške duhovščine na tem trgu.

Med Kitajci je več kot 12 milijonov katoličanov, a so za zdaj razdeljeni na uradno in »tiho«, torej ilegalno cerkev, ki se je upirala temu, da je bilo Svetemu sedežu prepovedano imenovati škofe, in po tihem priznavala svetega očeta, čeprav so njenim privržencem zaradi tega grozile stroge kazni. Odločitev Vatikana, da s Kitajsko podpiše kompromisni sporazum, je bila deležna ostrih očitkov dela katoliške duhovščine, ki meni, da bo s tem ogrožena varnost duhovnikov, privrženih Svetemu sedežu. Toda papež Frančišek je odločen zagovornik obnovitve odnosov s Pekingom. Papež ima sanje. Še več, pravijo nekateri, papež ima »kitajske sanje«.