Ožina z veliko geopolitično širino

Medtem ko v Pentagonu napovedujejo ukrepe za zagotavljanje svobode plovbe v Hormuški ožini, ameriški predsednik Donald Trump opozarja, da bi morale druge velike uvoznice nafte poskrbeti za varnost svojih ladjevij, ne pa da čakajo, da bodo to namesto njih brezplačno počele ZDA.

Čeprav se po ameriški odpovedi dunajskemu jedrskemu sporazumu odnosi med Washingtonom in Teheranom čedalje bolj zaostrujejo, so bili uradni boji doslej le besedni. Iran je sicer sestrelil ameriškega brezpilotnika, očitke, da je izvedel več napadov na tankerje, pa odločno zanika. Toda v zavarovalniškem velikanu Lloyds iz Londona so ugotovili, da je plovba po Perzijskem zalivu postala med najbolj tveganimi na svetu, nazadnje pa je bilo tako nevarno tam pluti leta 2005, ko je še potekala vojna v Iraku.

Zdaj se najbolj bojijo po zalivu pluti britanski mornarji, ker jih je strah, da bo Teheran uresničil napoved o maščevanju za »piratsko ugrabitev« iranskega tankerja v Gibraltarju. Odločitve britanske vlade niso obsodili le v Iranu, o njeni zakonitosti je pred dnevi podvomil tudi nekdanji švedski premier in zunanji minister Carl Bildt. »Sklicevali so se na sankcije EU proti Siriji, toda Iran ni član EU. EU pa načeloma ne uvaja sankcij proti drugim. To počnejo ZDA,« je Bildt zapisal na twitterju.

»Svet se smeji ameriškim politikom«

V Washingtonu so Teheranu, ki je pred dnevi namerno prekršil zaveze iz iranskega jedrskega dogovora, iz katerega so prve izstopile ZDA, že zagrozili s še hujšimi sankcijami. Hkrati pa so že prejšnji mesec napovedali, da bodo vzpostavili koalicijo držav, ki bo poskrbela za varnost plovbe po Perzijskem zalivu. V torek je poveljnik vrhovnega štaba ameriških oboroženih sil Joseph Dunford izjavil, da bodo zaveznice, ki imajo politično voljo za vstop v koalicijo, našli v nekaj tednih.



A zdi se, da sam vrhovni poveljnik ni zelo zagret podpornik te zamisli. Pred kratkim je namreč ameriški predsednik Donald Trump na twitterju izračunal, da dobi Kitajska kar 91 odstotkov, Japonska pa 62 odstotkov svoje nafte prek Hormuške ožine. »Zakaj mi (že dolga leta) varujemo ladjevja drugih držav, ne da bi nam to plačale? Vse te države bi morale same varovati svoje ladje na poti, ki je bila vedno nevarna. Nam celo ni treba biti tam, saj so ZDA postale (daleč) največji proizvajalec energije na vsem svetu,« je zapisal Trump.



Takšna stališča niso nič novega. Trump je že leta 1987 napadel takratnega predsednika Donalda Reagana, ker je v Perzijski zaliv poslal vojaške ladje. »Svet se smeji ameriškim politikom«, ki varujejo »ladjevje, ki ni v naši lasti, prevaža nafto, ki je ne potrebujemo, in je na poti k zaveznikom, ki nočejo pomagati«. Podobnega mnenja je bil takrat tudi ameriški zunanji minister George Schulz, ki se je spraševal, zakaj bi morale ZDA igrati vodilno vlogo pri varovanju nevtralne plovbe po Perzijskem zalivu, a ker je od tam plula tudi nafta za ameriški trg, ga poglavar Bele hiše ni poslušal.

Še vedno odvisni od bližnjevzhodne nafte

Zdaj so se razmere spremenile, saj Trump pravilno ugotavlja, da ZDA niso več glavni kupec bližnjevzhodne nafte: kar štiri petine je kupijo države Daljnega vzhoda. Na prvem mestu je Kitajska, na drugem ji sledi Indija, ki je v Perzijski zaliv že poslala vojaško ladjevje za zaščito svojih tankerjev. A čeprav so ZDA res postale prvak v proizvodnji energije, je Hormuška ožina še vedno zelo pomembna tudi za Američane. Kakor je pred kratkim ugotovil kolumnist ameriške agencije Bloomberg Liam Denning, so ZDA lani iz Perzijskega zaliva uvozile več nafte kakor leta 1987 (oziroma v večini let tega desetletja) – tako v absolutnih količinah kot tudi v deležu celotnega uvoza in porabe.