Ortega proslavlja, Nikaragva ječi pod njegovim škornjem

Evropska unija je bila med glavnimi tarčami napadov nikaragovskega predsednika Daniela Ortege na proslavi 44. obletnice sandinistične revolucije, bolj grobo se je lotil samo še ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki ga zmerja s fašistom in nacistom.

Samodržec Ortega se oddaljuje od realnosti

Govoril je štiri ure, kakor nekoč Fidel Castro, vmes se je štirikrat oglasila tudi njegova žena Rosario, podpredsednica in namestnica na vseh funkcijah. Nasprotniki se niso oglasili, tudi nekdanje soborce je izgnal in jim odvzel državljanstvo.

Odločilni udar, imenovan revolucija

Samo malo starejši Nikaragovci se še spomnijo 19. julija 1979, ko so sandinisti vkorakali v Managvo, od koder je dan prej pobegnil dolgoletni diktator Anastasio Somoza. Mladi ljudje, ki so med prebivalstvom v večini, so rojeni po večletni vojni in po odločilnem udaru, imenovanem revolucija.

Pred štiriinštiridesetimi leti je imelo sandinistično gibanje neverjetno veliko mednarodno podporo, zlasti zahodnoevropska socialna demokracija je politično in gmotno prispevala veliko, smetano pa takoj po zmagi pobrala Castrova Kuba, ki je že med vstajo prispevala tudi vojake. Ortega in njegovi najbližji sodelavci so se ob zmagi pripeljali iz Havane.

Ko so julija 1979 sandinisti vkorakali v Managvo, do tal porušeno v grozljivem potresu sedem let prej, je bilo navdušenje prebivalstva neskončno, trajalo pa je kratek čas. Za vselej je zamrlo po padcu berlinskega zidu, ko so Američani prenehali plačevati in oboroževati »contrase« iz vrst nekdanje Somozove garde, Srednja Amerika je po koncu prve hladne vojne prenehala biti središče sveta. Daniel je potem izgubil na volitvah, v novi zmerni vladi je ostal njegov brat Humberto, obrambni minister in poveljnik vojske. Brata sta se razšla.

Prekleta dežela

Sprva vladal vladal s soborci in somišljeniki

Daniel Ortega je kot sandinistični voditelj prvo desetletje vladal s soborci in somišljeniki iz časov vstaje, v novem tisočletju pa se je vrnil kot večkratni zmagovalec volitev. Stare sodelavce, ki se niso hoteli prilagoditi, je odrinil, odgnal ali zaprl. Leta 2018, ko Venezuela ni več zmogla plačevati vseh potreb Ortegovega režima, so v Nikaragvi izbruhnili študentski nemiri. Podprl jih je tudi zasebni sektor, tudi marsikdo izmed starih sandinistov je simpatiziral z mladimi, zanje se je potegnila tudi družina Chamorro, ki je nekoč veliko prispevala k sandinistični vstaji, v rokah je imela časnike, sandinistične in opozicijske. Mama Violeta je bila tudi predsednica republike, na volitvah je premagala Daniela Ortego.

Ortegov režim je odgovoril vsaj tako grobo in neusmiljeno kot nekoč Somoza. Več sto udeležencev vstaje so vladni vojaki ubili, na desettisoče jih je pobegnilo na tuje, največ v Kostariko. Cerkev je poskušala posredovati med uporniki in vlado, pa se je hitro znašla pod še hujšim udarom kot študenti. Papež Frančišek je bil ogorčen zaradi pritiskov na cerkvene institucije, Ortegov režim je primerjal z nacističnim. Zaostrovanje je pripeljalo do Ortegove prekinitve diplomatskih odnosov z Vatikanom.

Iz zapora na sever brez državljanstva

Zaostritev do skrajnosti

Do skrajnosti so se razmere zaostrile, ko se je Daniel Ortega odločil na povelje svoje žene obračunati z vsemi močnejšimi nasprotniki. V zapor je spravil tudi svoje nekdanje tovariše, ki se niso strinjali z njim, nekateri, med njimi njegov nekdanji podpredsednik Sergio Ramírez, so mu pravi čas pobegnili na tuje. V Kostariko se je še zadnji čas umaknil tudi Carlos Mejía Godoy, priljubljeni nikaragovski skladatelj, glasbenik in pevec.

Vse zaprte je – vmes je čez noč prilagodil zakonodajo – potem izgnal iz države ter jim odvzel državljanske pravice, režim jim je podržavil tudi imetje. Zapletlo se je, ko na letalo za izgon ni hotel zaprti škof Rolando Àlvarez iz Matagalpe. Ortega mu je nemudoma dosodil visoko zaporno kazen, 26 let stroge ječe. Katoliške šole so zaprli, tudi katoliška univerza je zaprta, karitas je prepovedan. Ortega je dosegel, da je Katoliška cerkev v Nikaragvi spet pridobila pomen.