V nadaljevanju preberite: 

»Vse dokler se lev ne bo naučil pisati, bo vsaka zgodba napisana v slavo lovca.« Tako pravi afriški pregovor, ki ga je nigerijski pisatelj Chinua Achebe malce predrugačil. V enem od intervjujev je dejal, da bo, »vse dokler ne bodo imeli levi svojega zgodovinarja, zgodovina lova vedno posvečena slavi lovcev«. Zato se je on, kot je dejal neki književni kritik, odločil postati »zgodovinar levov«, in to že s svojo prvo knjigo Things Fall Apart (Razpad), ki je bila objavljena pred natanko petinšestdesetimi leti. V njej je prikazal uničujoče vplive kolonializma s konca 19. stoletja in, kot so to storili tudi številni drugi afriški intelektualci, obtožil belega človeka, »ki je prišel potihoma in na videz miroljubno s svojo religijo«, nato pa je, takoj ko je osvojil duše določenega dela območnega prebivalstva, »nastavil nož na vse tiste stvari, ki so nas držale skupaj, in mi smo razpadli«.

Tega velikega književnega dela sem se spomnila, ko sem poslušala kralja Karla III. med njegovim prvim obiskom v Afriki in Commonwealthu, odkar je septembra lani sedel na prestol. Britanski monarh je ta teden obiskal Kenijo, državo, ki bo decembra proslavila šestdesetletnico neodvisnosti in v kateri se je njegova mati, pokojna kraljica Elizabeta II., mudila februarja 1952, ko je prispela novica o smrti njenega očeta Jurija VI. Ta novica je pomenila začetek njene dolge vladavine.