Ni čudež levica, čudež je António Costa

Evropejci smo kakor v ribiški mreži, bolj smo prepleteni, kot se nam zdi, razmišlja portugalska pisateljica Isabela Figueiredo, malce nejevoljna zaradi stereotipov o »južnjaških Portugalcih, premalo samozadostnih, preveč odvisnih od tujih trgov in prerevnih«, da jim ne bi morebitna nova kriza spodnesla tal pod nogami. »Ne razmišljajte tako o nas, dobro vemo, kaj hočemo in kam želimo«, kar so pokazale tudi nedavne volitve. »Vsi smo enako ranljivi«, nismo pa vsi enako pametni: vladajoča portugalska leva politika kaže veliko modrosti.



Isabela Figueiredo je literarno izjemna in tudi družbeno misli ostro, zato je za Delo z navdušenjem pokomentirala nedeljske parlamentarne volitve. Pravi, da so izidi dobri in pošteni, spodbudni za Portugalsko ter nič manj za EU in svet, nagnjen vse bolj v desno. »Zadovoljna sem, čeprav je bila abstinenca precej visoka, sem ponosna na odločitev, ki so jo sprejeli volivci. Portugalci smo končno dojeli, kaj je demokracija: ne pomeni vladati z absolutno večino. Zato si ne želimo nadmočne vlade, ki postori vse, kar pričakujemo. Hočemo vlado, ki razpravlja o ukrepih tudi z drugimi strankami. Všeč nam je ideja o deljeni oblasti.« Očitno so Portugalci »razumeli, kakšno odgovornost imamo, in končno tudi, kaj je diktatura. V njej smo živeli pod Salazarjem in, kot se dobro spomnimo, še pred štirimi leti pod [konservativnim] Pedrom Passosom Coelhom. Zdaj nočemo več fašistične vlade, nočemo, da nam govorijo, česa vsega si ne zaslužimo, ker smo leni in nevredni boljšega.« Seveda niso taki, Portugalci se borijo za pravice.

Karizmatična oseba

Tako kot je zadnja štiri leta Portugalce vodil socialist António Costa, jih bo, kot je že jasno, popeljal še v en mandat. Isabela Figueiredo je nad novim starim premierom navdušena, čeprav ni glasovala za socialistično stranko. »Costa si tak rezultat zasluži. [...] Vesel človek je, nasmejan in prijazen, zdi se srečen in odločen. Tako prisrčno deluje, da bi z njim šla na kavo ali še raje na kozarec vina, potem pa bi se pogovorila o vsem. Videti je, da ima ogromno karizme.« Zato je v medijih prijetna tudi njegova podoba politika, sploh ker je spreten pri sklepanju dogovorov. »Prizadeva si za pogovore z drugimi, sposoben je postavljati mostove, ni jezen moški, ampak se zna pogovarjati in pozorno poslušati. Morda tega, kar pravijo drugi, ne upošteva takoj, a odgovori vedno.« Zato daje vtis, da je (izvoljeni) eden izmed mnogih: da resnično predstavlja Portugalce.



Toda za levičarja ga ni mogoče označiti, »ne, Costa ni levičar, tudi socialistična stranka ni leva, ampak je bolj sredinska in, rekla bi še, liberalna. Liberalci so, čeprav z določenimi samoomejitvami in etiko, ki je ne bodo nikoli zavrgli. Zavedajo se, da je prava smer le napredek, za katerega si je treba prizadevati po pravični poti, pošteni in prijazni do ljudi. Potrebujejo nas.« V takšnem pristopu se razkriva vez s preteklim, z nageljnovo revolucijo, v njem odmevajo pozitivna socialistična dediščina in zaslužna imena, kot je Mário Soares ... A da bi bila Portugalska, kot se je razširilo po tujih medijih, »levi čudež«, ni prav govoriti, ker, kot je dodala sogovornica, »se moramo za ideje levice naprej bíti iz dneva v dan. [...] Socialistična stranka je notranje razbita, nekateri jo vlečejo bolj na levo, drugi bolj na desno, zato je treba njen uspeh pripisati Costi. Ob njegovem morebitnem odhodu – če bi se potegoval za predsedniški stol ali kandidiral za mednarodni položaj – bi se lahko socialisti izgubili. Ohranjal jih je v ravnovesju, zato ni portugalski čudež levica, ampak je to Costa«.

Z vsemi, razen z ekstremi

Costa je človek dialoga, toda da se ne bo povezal z desničarskimi silami, je jasno. Zdaj, ko se začenjajo sestanki in preigravanja, s kom bi se lahko povezal, je izjavil, da »se ne bo srečal s [skrajno desno] stranko Chega [Dovolj] niti z Liberalno pobudo [IL], zato pa se bo pogovoril z [radikalno] Levim blokom ter komunistično stranko in zeleno PEV, pa tudi z ekosocialistično stranko Livre, še s PAN ... Morda se bo na koncu sporazumel z Levim blokom, zdi se, da bi hoteli v koalicijsko vlado, medtem ko komunisti pravijo, da bi lahko s socialisti sklenili poseben dogovor, potem pa bi jih podpirali od predlaganega zakona do zakona.«



To, da se v tem begajočem svetu hitro preobraža tudi portugalska politična scena, so nedavne volitve potrdile. Mlada formacija PAN [Ljudje, živali, narava], denimo, je število poslancev povečala z enega na štiri. Isabela Figueiredo je glasovala zanjo »pred štirimi leti, tokrat ne«. Všeč ji je, da si prizadevajo za sobivanje, pomembno je za njene predstave o etičnem svetu, a hotela bi natančneje vedeti, kdo so. »So na levi ali desni? Zunaj ideologije? V new ageu? Porajajo mi dvome, rada bi vedela, koliko so demokratično zreli.« Nič dobrega pa gotovo ni pričakovati od Chege, ki se ji je uspelo prebiti v parlament z enim poslancem, kakor je to uspelo IL. Oba voditelja sta »mlada človeka, ki ne vesta, kaj je diktatura. Očitno jo bosta morala doživeti ..., toda ne na Portugalskem, naj jo spoznata kje drugje.« Resda ni verjetno, da bi novi vladni posadki mešala štrene niti da lahko preživita na dolgi rok, saj je portugalska družba ena od redkih v EU, ki ne prenese niti ne pozna nacionalističnih ekstremov, tudi zaradi živega spomina na diktaturo. Sploh pa je Isabela Figueiredo odločena, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da ju bo, tako kot ju je politično prineslo, čim prej odneslo.