Nevarno življenje in nova srbska beseda: »autovanje«

Skoraj vsak večer, ko se stalna družba zbere v parku blizu beograjskega gledališča, Danijel dobi lekcijo o »zdravem« življenju. Nenamerno. Prijatelji in znanci niti ne opazijo, da mu večkrat povejo, da je homoseksualnost »nenaraven« pojav.

Pripovedujejo mu šale o tem, polemizirajo, ali je predsednik Aleksandar Vučić to, kar o njem pišejo grafiti na stavbah, opravljajo premierko in njeno partnerico. Ne opazijo, da Danijel ob tem vedno molči. Če se val homofobije nadaljuje, se opraviči in reče, da mora v bližnjo pekarno, ki je odprta do polnoči. »Nujno potrebujem palačinko!« po navadi reče in je skoraj vesel, ko se nato začnejo pogovarjati o kilogramih in debelosti, neuspešni dieti in ljubezni do dobre hrane.

Danijel je gej. Pri svojih 30 letih bi lahko z visoko izobrazbo, premožnimi starši in nadpovprečno plačo, ki jo je prejemal v podjetju, v katerem ustvarjajo videoigrice, v Beogradu dobro živel. Oziroma natančneje, živel je v dvomilijonskem mestu, dokler ni nekega večera družbi v parku sporočil, da se bo preselil. »Na Dansko?!« so vzkliknili prijatelji. Nihče ni vprašal, zakaj odhaja.

Zid dvoma

Nekega deževnega večera, ko sva bila po naključju sama v parku zraven gledališča, mi je Daniel povedal, da je »drugačen« (če vem, kaj vse bi to lahko pomenilo), da ga dekleta ne zanimajo (čeprav pravi, da ima nešteto dobrih prijateljic) in da se ne more z nikomer pogovarjati o tem. »Lažje mi je, ker sem debel,« je povedal visok mladenič z lepim obrazom. »Tako so vsaj diete skupna tema, o kateri se lahko pogovarjamo ...«

Danijelov odhod me je spodbudil, da sem nekega večera v parku začela govoriti o paradi ponosa, vendar se je okrog mene takoj pojavil zid dvoma. Moji sogovorniki so – če je to sploh pomembno – visoko izobraženi Beograjčani, mnogi izmed njih so živeli v tujini in potovali po svetu, prav tako so vsi svobodomiselni ljudje in demokrati po politični usmeritvi. »Vseeno mi je, naj spijo, s komer hočejo,« je poskusil takoj končati pogovor Mile, inženir elektrotehnike. »Zakaj bi moral jaz to vedeti?! Zakaj morajo zaradi njih za ves dan ustaviti promet? Kdo bo plačal policiste, ki jih bodo varovali na ulicah?«

Vztrajala sem pri temi in Mile se je spontano razjezil na »tiste« iz Bruslja. Prepričan je bil, da si Evropska unija samo izmišlja nove ovire, s katerimi bi otežila Srbiji približevanje, in ni mogel razumeti, kako je parada ponosa povezana z vstopom v evropsko družino. Omenila sem, da gre morda za to, da se pokaže strpnost do drugačnosti, ki je ne bo niti v politiki, če je ni v družbi. Tako smo se začeli vrteti v krogu in se s še nekaj sogovorniki, ki so se medtem pridružili razpravi, znašli pred zidom, ko je Mile potegnil iz rokava tezo o tem, da Evropo vodi klan LGBT. »Ali ne počnejo tega prostozidarji?« sem ga zbodla, ko sem namignila na pojem, ki ga Srbi prepoznavajo v ozadju vseh stvari. »To je eno in isto!« se je razjezil. Bilo je dovolj za tisti večer.

Teden ponosa

Dogajanje v Beogradu je zadnje dni zaznamoval teden ponosa. Od 10. septembra do parade, ki se je zgodila včeraj v središču mesta, so pripravili več deset forumov, razstav, filmskih projekcij in tematskih predstavitev. Več tisoč ljudi je obiskalo informacijsko središče Pride Info in skorajda se je zdelo, da sedanji Beograjčani niso isti ljudje kakor tisti pred štirimi leti, ko so iz varnostnih razlogov odpovedali parado, še manj pa tisti izpred petih ali šestih let, ko se je vsak pohod po ulicah v mavričnih barvah končal s krvavimi nosovi in razbitimi glavami.

Toda direktor organizacije Civil Right Defender Goran Miletić je poslancem v srbski skupščini izročil pismo, v katerem opisuje diskriminacijo LGBT-skupnosti. Več let se nihče ne zmeni za zahtevo po uzakonitvi istospolnih skupnosti, kar so po Miletićevih besedah dolžne storiti vse članice Sveta Evrope, treba je sprejeti tudi sodoben zakon o spolni identiteti.

Že to, da se odkrito sprašujejo o diskriminaciji, je napredek, kakršnega si je bilo v Srbiji težko predstavljati pred nekaj leti. »Zakaj se ne ukvarjamo z drugimi ogroženimi skupinami, denimo z blagajničarkami, ki delajo v samopostrežnih trgovinah in imajo 200 evrov plače?« je jezno komentirala Marija, sicer visoka uradnica v srbski vladi. Zatrdila je, da je popolnoma strpna do kakršnekoli spolne usmerjenosti, vendar je tako kot večina Beograjčanov prepričana, da so jim vprašanje o LGBT-skupnostih »vsilili od zunaj« ter ga ponudili kakor trnek, na katerega se mora Srbija ujeti, da bi »vstopila v Evropo«. Omenila sem ji, da je Srbija že v Evropi, a ni zaleglo. Marija je bila prepričana, da odkar je na čelu vlade Ana Brnabić, »ne moreš nič več doseči, če nisi eden izmed njih«.

Nove generacije

Ko mi je mama 17-letne Anđe tiho dejala, da se je njena hči »avtirala«, sem najprej pomislila, da bodo nove generacije spremenile tudi Srbijo. Anđa je odlična dijakinja, nadarjena glasbenica in predvsem sodobno dekle, ki ve, kaj hoče in česa ne. Zaljubljena je. V prijateljico. Samo tega še ne ve, kako to povedati očetu, konservativnemu fakultetnemu profesorju, ki vsakomur, ki opozarja na vprašanja, povezana z družbenim spolom, prezirljivo pravi »gendernik«.

»Autovanje« (»avtiranje«) je nova beseda v srbskem jeziku. Anđa jo uporablja v dveh pomenih. »Če se z očetom ne bo dalo pogovoriti in me ne bo sprejel takšne, kakršna sem, bom odšla študirat 'out', v tujino!« Srbija pa naj ostane za svojo železno zaveso, je pribila. »Še petsto let, nato se bo tudi tu vse spremenilo.«