Nevarne pravljice Živega zidu

Živi zid, ustanovljen pred sedmimi leti kot skupina aktivistov, ki z lastnimi telesi preprečujejo deložacije prezadolženih najemnikov, je prejšnjo nedeljo v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski priredil prvi kongres z več kot 1800 delegati. S tem pompoznim zborovanjem, ki se v ničemer ni ločilo od strankarskih zborovanj t. i. esteblišmenta, se je ta nekdaj obstranska in malce smešna skupina utrdila kot tretja politična sila na Hrvaškem.

Na podlagi vseh anket je Živi zid v vzponu, s trenutno podporo 13,8 odstotka vprašanih pa za drugouvrščeno SDP zaostaja vsega 4,2 odstotka. Poleg tega je predsednik stranke Ivan Vilibor Sinčić, ki je bil na kongresu tudi uradno predstavljen kot kandidat za premiera, drugi najbolj priljubljen politik v državi. V prid temu, da je pred Živim zidom »svetla prihodnost«, govori tudi to, da ga večinoma podpira mlajša populacija do 30 let starosti, kar 22 odstotkov. V mestih jih podpira 16 odstotkov prebivalstva, najbolj priljubljeni pa so v Istri in Primorju z 21 odstotki.

Kako je ta donedavno zasmehovana politična skupina postala tretja politična sila na Hrvaškem? Kar se tiče deložacij, ni Živi zid ustavil niti ene. Resda so bile nekatere nepravične, saj so ljudje zaradi stotih evrov in ogromnih obresti leteli na cesto, a so nesrečnežem zaradi udejstvovanja Živega zidu dolgovi še bolj narasli. Jim je pa uspelo pritegniti pozornost medijev in se promovirati. Sinčiću je na predsedniških volitvah uspelo osvojiti spoštljivih 16,5 odstotka glasov, medtem ko je lista Živi zid na zadnjih parlamentarnih volitvah osvojila osem od 151 sedežev v saboru. Pozneje se je razklala, a so trije privrženci Živega zida v zdajšnji sestavi sabora nastopili kar 2200-krat, medtem ko so v nekaterih »velikih strankah« poslanci, ki niso spregovorili niti ene besede. Zaradi agresivnega obnašanja so jih morali iz sabora dobesedno odnesti, a pred televizijskimi kamerami, kar je bil tudi njihov cilj. Pri tem je težko ugotoviti, kaj Živi zid sploh hoče. Bolj znano je, česa noče, saj so kot protestna politična stranka, ki je proti sistemu, napadali vse in vsakogar. Pri tem so se spretno izogibali ideološko obarvanim polemikam, saj jih ne zanimajo »ne ustaši, ne partizani, ne vukovarske table v cirilici, ne spominske plošče z ustaškim pozdravom: 'Pripravljeni za domovino'. Vseeno jim je za istanbulsko konvencijo (niso glasovali) pa tudi za sporazum z Vatikanom. Zanima jih zgolj blagor navadnih državljanov.«

To pa je očitno glasba, ki prija marsikaterim ušesom. V državi, kjer ima 300 tisoč državljanov blokirane račune, zvenijo zgodbe o hitrem odpisu dolgov zelo mamljivo, še bolj pa napovedi o obdavčitvi in nacionalizaciji osovraženih bank ter izgonu tujcev, ki so pokupili hrvaška podjetja. Živi zid obljublja tudi zakonsko prepoved deložacije ter prepoved odklopa vode in elektrike tistim, ki ju ne plačujejo. Naznanili so še odpravo davčnega potrjevanja računov in agencije za nadzor plačilnega prometa Fina. Da bi bila pravljica popolna, zahtevajo tudi ukinitev plačevanja televizijske naročnine, zmanjšanje davka na dodano vrednost in na dobiček, brezplačne učbenike, prevoz in topli obrok za učence ter večje plače in pokojnine. Vse to bo uresničeno, zahvaljujoč novi monetarni politiki, glede katere so bosta »dogovorila narod in Hrvaška narodna banka oziroma s tiskanjem denarja, kolikor ga bomo potrebovali«. Niti slišati nočejo, da so pred njimi to že številni poskušali in neslavno propadli. Gre namreč za mlajšo populacijo, ki stroke ne upošteva, in to ne samo takrat, ko gre za finance, ampak tudi ko gre za zdravstvo ali pravosodje. Kljub epidemiji ošpic, ki je v sosedni Srbiji vzela 15 življenj, vztrajajo pri prepovedi obveznega cepljenja. Ukinitev ustavnega sodišča utemeljujejo s tem, da je postalo zatočišče za odslužene politične kadre. To sicer drži, a da ga Francija in Nemčija nimata, je laž.
 

Drugačen svet

Poleg preobrnitve notranje politike na glavo bi Živi zid temeljito spremenil tudi zunanjo politiko. Če bi osvojili oblast, so napovedali odhod Hrvaške iz Evropske unije in Nata. Izvajali bodo trdo suvereno politiko, ki se bo opirala na Rusijo, Indijo, Brazilijo, Kitajsko in Južnoafriško republiko. Za vzor jim je nevtralna Švica. Glede na to, da bi popolnoma legalizirali uživanje in pridelovanje marihuane, bi bila Hrvaška pod njimi bolj podobna Jamajki.

Če bi bile volitve danes, bi Živi zid v hrvaškem saboru osvojil 20 mest. To pomeni, da ne HDZ ne SDP – ki sta se izmenjavali na oblasti – ne bi mogli brez njih oblikovati vlade. Za njihovo priljubljenost obstajata dva razloga. Prvi je ta, da kljub nasprotujočim si idejam (povečanje socialnih pravic in zmanjšanje vseh dajatev, preziranje bank in ogromni krediti, ki so jih dobili, zahvaljujoč visokim poslanskim plačam) za vse njihove polresnice in neumnosti (npr. da se bo z odhodom iz Unije zmanjšalo izseljevanje iz Hrvaške) še vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo v pravljice. Drugi razlog pa je, da so se uveljavljene stranke zaradi skorumpiranosti, nesposobnosti in klientelizma tako oddaljile od povprečnega državljana, da se zdi vsaka sprememba boljša od obstoječega stanja. Vendar pa gredo lahko spremembe tudi na slabše, opozarjajo ljudje iz poslovnega sveta. Hrvaška namreč že zdaj slovi kot podjetnikom nenaklonjena in pravno nestabilna država. Napoved odhoda iz EU in Nata, izgon tujih podjetij in bank ter njihova nacionalizacija prav gotovo ne bi prispevali k boljši podobi države. Bolj verjetno je, da bi se z uresničitvijo njihovih idej Hrvaška znašla v krogu izobčenih držav, kakršna je Venezuela, ki ji kljub naravnim bogastvom grozi propad. Kljub vse večji priljubljenosti Živega zidu je težko verjeti, da bo na volitvah osvojil oblast. Z dobrim rezultatom pa bi lahko prisilili doslej nespravljivi HDZ in SDP v veliko koalicijo, kar si glede na pomanjkanje zelo potrebnih strukturnih reform šibke parlamentarne večine želijo mnogi na Hrvaškem.