Netanjahu slavi zmago, a morda preuranjeno

V ponedeljek zvečer, ko je po objavi rezultatov vzporednih volitev bilo jasno, da je (skrajno) desni Likud na tretjih parlamentarnih volitvah v enem letu porazil »sredinsko« Modro-belo zavezništvo nekdanjega načelnika generalštaba izraelske vojske Benija Ganca, je dolgoletnemu izraelskemu predsedniku vlade Benjaminu Netanjahuju vidno odleglo. Samozavesten kot že dolgo ne je v Tel Avivu razglasil zmago.

»To je najpomembnejša zmaga v mojem življenju,« je izjavil Netanjahu, proti kateremu se bo sredi marca začel sodni proces zaradi korupcijskih rabot. Ravno imuniteta pred zakonom je zadnje leto motivirala Netanjahuja, ki ga podpirajo skrajno desne in ultraortodoksne judovske stranke, da je ostal na oblasti. Kot premieru mu, če bo obsojen, namreč ne bo treba v zapor.

Sestavljanje koalicije

Čeprav je imel Likud po približno 90 odstotkih preštetih glasov precejšnjo prednost pred Modro-belim zavezništvom in si je v 120-članskem parlamentu, kot kaže, zagotovil najmanj štiri sedeže več od konkurentov, Netanjahujevo politično preživetje še ni zagotovljeno.

Volilna zmaga, malce presenetljivo visoka in za tekmeca Ganca, kot je dejal, »žalostna«, še zdaleč ne pomeni, da je Netanjahu, rekorder po letih, preživetih za krmilom izraelske vlade, že blizu sestave nove koalicije: kot kaže, mu bosta za to zmanjkala dva glasova v knesetu (trenutno jih ima 59) in pred velemojstrom političnega preživetja, čigar edina ideologija je oblast, je več tednov političnega kupčkanja z manjšimi strankami, ki so zadnje leto oportunistično krožile med njim in Gancem.



Takoj ko bodo rezultati volitev dokončni, bo izraelski predsednik Reuven Rivlin Netanjahuju podelil mandat za sestavo vlade. »Kralj Bibi«, ki je vedno rušil vse pred seboj – in okoli sebe –, bo imel za sestavljanje koalicije na voljo šest tednov. »Volitve so po navadi praznik, a če sem iskren, moram reči, da se ne počutim prav nič praznično,« je med glasovanjem izjavil predsednik Rivlin. »Tega si ne zaslužimo. Ne zaslužimo si še ene grozljive in umazane kampanje, kot je bila ta. In ne zaslužimo si neskončne nestabilnosti. Zaslužimo si vlado, ki bo delala za vse nas,« je bil jasen.

Če Netanjahu ne bo uspešen, bo znova dobil priložnost Ganc, tokratni nesporni poraženec, ki bo imel v tem primeru po zakonodaji na voljo 28 dni za sestavo koalicije. A Ganc za to nima možnosti – tudi zato, ker se je v poplavi nacionalizma odločil zavreči podporo Skupne liste arabskih strank, ki bo imela v novi sestavi kneseta najmanj 15 sedežev.

Ideologija: oblast

Tokrat bo Netanjahu krenil v koalicijski proces z več možnosti kot aprila in septembra, vprašanje pa je, kdo se bo ob koncu dneva vendarle odločil, da se bo kljub »protinetanjahujevskim« zavezam pridružil volivcem v še za štiri leta podaljšani vladavini (skrajne) desnice.

Ideološko je Netanjahuju – in Likudu – najbližje njegov dolgoletni zaveznik ter pod Bibijem obrambni in zunanji minister Avigdor Liberman (Izrael – moj dom, ki bo imel v knesetu sedem poslancev), toda ravno spor med dvema velikima egoma izraelskega nacionalizma o (ne)služenju ultraortodoksnih Judov v vojski je lani Netanjahuju preprečil sestavo vlade. Tokrat bi lahko bilo drugače: Liberman je namreč dejal, da si Izrael ne sme privoščiti podaljšanja politične krize.

Tako očitno menijo tudi volivci, ki so odšli na volišča najbolj množično po letu 1999. Volilna udeležba je bila namreč – ob ostri kampanji, ki je tudi tokrat izobčila palestinsko vprašanje, do katerega imata Netanjahu in Ganc sicer enako rasističen odnos – skoraj 71-odstotna.