(Ne)pričakovane posledice prikrivanja odgovornosti

Pred dobrim tednom so iranske ulice (na)polnili žalujoči za v ameriškem napadu z brezpilotnim letalom ubitim generalom Kasimom Sulejmanijem, prvim operativcem režima, ki je bil – ključno – povezovalno tkivo med skrajno nazadnjaškimi verskimi voditelji v Komu, »civilnimi« oblastmi v Teheranu, vojsko in policijo ter režimskimi milicami, varnostno-obveščevalnim aparatom in delom civilne družbe. Če se je najprej morda zdelo, da bo Sulejmanijeva izvensodna eksekucija celo utrdila režim, je najprej prikrivanje, nato pa priznanje, da je ukrajinsko letalo sestrelila iranska revolucionarna garda, močno poseglo v iransko družbo. In politiko.



Protirežimski protesti, ki so na ulicah Teherana in nekaterih drugih iranskih mest izbruhnili po priznanju oblasti, da so po pomoti sestrelile ukrajinsko potniško letalo (in ubile 176 ljudi, med katerimi so bili večinoma mladi Iranci), za zdaj še niso tako množični in intenzivni kot pred poldrugim mesecem. Takrat so Iranci šli na ulice zaradi nenadnega visokega dviga cen bencina, sicer posledice uničujočih ameriških sankcij: kratkotrajni novembrsko-decembrski protesti so jasno pokazali, da v Iranu obstaja kritična masa nezadovoljnih ljudi, ki imajo dovolj poguma, da svoje mnenje, smrtno nevarno početje, izrazijo tudi na ulicah in ne le za stenami svojega doma. Oblasti so se takrat odzvale v svojem slogu: proteste so zatrle z brutalno silo; ubitih je bilo najmanj 300 ljudi, ranjenih več tisoč.

Režim je tedaj le dobro stresel z rameni – nekaj tednov kasneje so razmere in razmerja v Iranu precej spremenjena. Stopnja nezadovoljstva z režimom se veča: nacionalno žalovanje za Sulejmanijem, ki ga je treba razumeti tudi v kontekstu šiitske veje islama in absolutne navezanosti na voditelja poveljnika, je imelo kratkotrajen čustveno-povezovalen občutek, hkrati je – za razliko od vse bolj neprepričljivega ajatole Alija Hameneija in, kar zadeva možnost odločanja in javni vpliv, dodobra oskubljenega predsednika Hasana Rohanija – general Sulejmani v iranski družbi veljal za kompetentnega in močnega človeka. Tudi kar zadeva strategijo brutalnega zatiranja protestov, ki jo je »izvozil« v sosednji Irak – imel je polna pooblastila in bistveno več moči, kot mu je je dodeljevala uradna funkcija. S Sulejmanijem je iranski režim izgubil človeka, na katerega se je lahko zanesel tako rekoč v vseh kriznih trenutkih.


 

Oslabljeno jedro

Da ima iranski režim težave s sprejemanjem odločitev in da so se v hierarhiji pojavile velike luknje, je bilo najbolj opazno ob sestrelitvi letala, ko je negotovost – da je bilo letalo sestreljeno, je bilo jasno še isti dan – prevevala javne nastope iranskih uradnikov. Tako vojaških kot civilnih. Tudi priznanje lastne napake – krivde – je bilo, ob včerajšnji napovedi ustanovitve posebne komisije in sodišča za preiskavo sestrelitve letala, milo rečeno, nenavadno za režim, ki deluje v zanikanju in precej lahkotno ustvarja vzporedne resničnosti. Zaradi napake, najverjetneje posledice »vojne panike«, so večinoma umrli Iranci. Tega režim ni mogel dolgo skrivati: nerodno priznanje je bilo le »izhodna strategija«, ki je imela na domačem terenu nasprotne učinke od želenih.

Dejansko je bila nov srčni spodbujevalnik nezadovoljstva med delom – večinoma urbanega in izobraženega – prebivalstva. Toda protestov, ki so izbruhnili v soboto zvečer in niti približno niso bili tako množični kot pred poldrugim mesecem, vsaj za zdaj ne gre razumeti kot upor proti bolj kot kadarkoli po »zeleni revoluciji« poleti 2009 ranljivemu, a še vedno dodobra in v vsaki pori iranske družbe in politike prisotnem režimu: takšno razmišljanje bi bilo poenostavljeno, prenagljeno in zaradi (tudi naše, novinarske) nagnjenosti k romantiziranju protestov ter nerazumevanju lokalnega in regionalnega konteksta za protestnike in prihodnost Irana celo – nevarno. Režim se namreč lovi in pod še večjim pritiskom – ta je bil, ne le gospodarski, že do zdaj strahovit – bi med lovljenjem lahko »pristal« na lastnih ljudeh.


 

Negativna gospodarska slika

Iranci, ki so v zadnjih dneh šli na ulice in pozivajo celo k padcu režima, so – ne le zaradi (upravičenega) strahu pred javnim izražanjem svojega mnenja – v manjšini, a nezadovoljstvo v državi hitro narašča. Ameriške in posredno tudi evropske sankcije, neposredna posledica odločitve Donalda Trumpa o odstopu ZDA od jedrskega dogovora, krovnega greha trenutne krize, so državo, ki je ravno krenila na pota gospodarskega okrevanja, silovito prizadele. Iranski BDP je lani padel za 9,5 odstotka. Inflacija je 40-odstotna. Iran decembra uradno ni izvozil niti enega litra nafte. Brezposelna je četrtina ljudi. Cene hrane so šle v nebo. Enako velja za bencin. Počasi zmanjkuje zdravil. Podjetja zapirajo. Bančni sistem – država je krizo reševala s posojili – je pred propadom. Posledice od zdaj naprej še hujših sankcij se bodo le še stopnjevale. Kmalu, zelo kmalu, bo – kot v Iraku v drugi polovici devetdesetih let – zaradi nerazumnih sankcij neposredno ogroženih na tisoče iranskih življenj.

Trenutno Iran potrebuje roko pomoči. In, delujoč kliše, nikakor ne prilivanja olja na ogenj.