»Natrpani Everest ni alpinizem«

V Nepalu danes praznujejo dan Everesta, v spomin na 29. maj 1953, ko sta Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay prvič stopila na streho sveta. V naslednjih desetletjih jima je počasi sledila peščica najpogumnejših zanesenjakov, danes pa je zgodba o Everestu drugačna. Očak ni več osamljena in opustela gora, pač pa se nanj vzpenjajo kolone alpinistov. Eden od mejnikov je bil 16. maj, ko je v enem dnevu stopilo na vrh 395 ljudi.

Everest je zaradi višine svojevrsten mag­net. Privlači ne le izkušene alpiniste, ki jih gore napajajo brez poznejših objav selfijev z vrha, ampak čedalje bolj tudi tiste, ki so dovolj dobro situirani, da lahko plačajo kup jeklenk s kisikom, dodaten par šerp in čim več ugodja v baznem taboru. Koliko so psihično in fizično pripravljeni za »cono smrti«, je drugo vprašanje.

Zaradi številnih plezalcev, ki poskušajo stopiti na vrh, na gori nastajajo zastoji, pomanjkanje kisika in kolone na več kot 8000 metrov nadmorske višine so recept za katastrofo. Letos spomladi je na Everestu umrlo enajst ljudi, nazadnje dvainšestdesetletni Američan Christopher Kulish, ki je »po izpolnitvi sanj« preminil v enem od taborov po vrnitvi z vrha.



Slovenski alpinist Aleš Česen je dejal, da bi lahko fotografije z natrpanega Everesta v javnosti zbudile napačno predstavo o tem, kaj je alpinizem. »To, kar se dogaja na Everestu, je daleč od alpinizma. Ljudje na tej gori niso alpinisti, ne v smislu izkušenj, ne psihične ali fizične pripravljenosti, še najmanj po načinu razmišljanja.«

Čeprav je tudi sam vodnik in torej do komercializacije gora nima večjih zadržkov, je težava z Everestom predvsem v njegovem ekstremnem okolju. Gneča na Triglavu julija in avgusta je eno, a tam razen zaradi padca ali dehidracije ne bo nihče umrl. 8848 metrov višine je druga zgodba.

»Veliko smrti na Everestu je res povezanih s prometnimi zamaški in preživljanjem časa na višini, a še pomembneje je, kdo so ti ljudje v gneči. Veliko bi jih težko prišlo na Triglav, to si upam trditi. Tudi če bi bili na Everestu sami, bi imeli enake težave s preživetjem,« je bil jasen Česen. Na Everestu še ni bil, a je na bistveno nižjem in lažje dostopnem osemtisočaku že srečal ljudi s podobnimi ambicijami in ozadji, kot jih ima veliko tistih, ki hočejo na streho sveta.

»Kateri hribi pa so to?«

»Na Ama Dablamu sem pred tremi leti v neki vasi, tik preden zagledaš vse najvišje hribe, srečal moškega. Rekel je, da bo plezal na Everest. Po naključju smo se nato z njim znašli 200 metrov nad vasjo, kjer se odpre pogled na Everest in druge hribe. Vprašal nas je: 'Kateri hribi pa so to?' To veliko pove o njegovi pripravljenosti.« Zakaj ljudje, ki ob tem ne čutijo posebnega zadovoljstva, trpijo in rinejo v nevarnost, vedo le oni sami. Je pa Everest kot številka ena v zadnjem času vse bolj zlorabljen od ljudi, ki tam ne bi smeli biti.

»Potreba po ekskluzivnosti je v ljudeh vedno bolj prisotna, želijo si nekam, kjer drugi še niso bili, doživeti nekaj posebnega. Narobe je, da nato sami pri sebi menijo, da so dosegli nekaj res velikega in da so vrhunski alpinisti,« je opozoril Česen. To niso niti podpovprečni alpinisti, čeprav sedemintridesetletni slovenski alpinist, tudi sam gorski vodnik, na nikogar ne gleda zviška, kar je večkrat poudaril. Ne nazadnje »sam ljudi, ki niso doma v hribih, vozi v hribe«. A na Everestu je vse preseglo mejo dobrega okusa in tudi zvišanje cene dovoljenja za vzpon po njegovem ne bo rešilo težave, le profil ljudi, ki bodo lezli gor, se bo nekoliko spremenil, najbrž na slabše.

»Po tem, kar zdaj vidim, me ne vleče na Everest. Če sem iskren, danes raje rečem, da ne bom nikoli tam. Ne bom pa rekel, da ne bom šel, morda me bo tja zvabilo delo,« je poudaril Aleš Česen in opozoril, da je še veliko hribov ohranilo deviškost in samoto. Tako v Sloveniji kot tujini.