»Slovenci ste bili v nekem trenutku najboljši alpinisti sveta«

»Spomnim se tega dosežka. Ni bil prvi, ki je uspel Slovencem, posebej bi omenil vzpon na Makalu po južni steni leta 1975,« nam je po telefonu dejal prvi človek, ki je splezal na vseh 14 osemtisočakov, in prvi, ki je osvojil Everest brez uporabe dodatnega kisika. Za Messnerja dejstvo, da so se Slovenci s to odpravo zavihteli na tron najboljših plezalcev sveta, ni bilo nič novega, tudi kasneje so Tomaž Humar in drugi vedno znova dokazovali to kvaliteto.

»Z osvojitvijo vrha po zahodnem grebenu so vaši alpinisti dokazali, da spadajo med najboljše na svetu. To je bil tehnično in logistično nadvse zahteven podvig. Greben je dolg, izpostavljen močnemu vetru, razmišljati moraš, kako boš prišel nazaj dol. Nevarnost so snežni viharji. Vzpon čez Hillaryjevo stopnjo ni zelo zahteven, saj je čeznjo pot speljana. Kot bi šel na kakšen drug zahteven vrh.«

Messner je prepričan, da bo v prihodnosti nekomu uspel vzpon po zahodnem grebenu brez dodatnega kisika. »Vse bo odvisno od priprav. Vremenska napoved in komunikacijski kanali so danes precej bolj pomembni za uspešen vzpon kot pa jeklenke s kisikom. Te so sicer v pomoč, so pa tudi dodatno breme za nošenje. Šerpe danes pripravijo pot skorajda na vrh, dostavljajo jeklenke. To je možno po drugih smereh, za zahodni greben pa ne pride v poštev. Ta je težak za plezanje.«

Gora rekorderka sama po sebi

Štiriinsedemdesetletnika, nesporno avtoriteto alpinizma, še vedno krasi alpinistična filozofija, ki so ji le redki lahko sledili oziroma jo razumeli. Naravnan je bil h klasičnemu alpinizmu, torej zgolj gora in on sam, brez tehničnih pomagal. Današnje kolone, ki se vijejo na 8848 metrov visoki Everest, mu, razumljivo, niso niti najmanj všeč.

»Gora je zaradi svoje višine rekorderka sama po sebi, zato jo tudi izkoriščajo v komercialne namene, čeprav je res, da ima vsaka odprava v sebi nekaj komercialnosti, nekdo jo vendarle mora plačati. Ampak dva tisoč šerp, ki danes pripravijo pot na vrh, je nekaj neverjetnega. Stranke odštejejo veliko denarja, da pridejo v bazni tabor in tam bivajo, kot bi bile v hotelu s petimi zvezdicami s savno. V baznem taboru so štiri helikopterska pristajališča, v vsakem taboru po en zdravnik in kuhar. To je ta 'stezni' alpinizem, kot mu pravim.«

Sogovornik je posebno oster do agencij, ki strankam prodajo pot na vrh z besedami: Uspel vam je isti dosežek kot Edmundu Hillaryju. »To je laž! Na tisoče strank hodi na ta način na vrh. Sovražijo me, ker jim nastavljam ogledalo. Niti najmanjšega pojma nimajo, kaj je pravi alpinizem, večina od njih ne bi bila sposobna splezati niti na Mont Blanc!« Ti ljudje se sploh ne vprašajo, zakaj si v resnici želijo na vrh, se priduša Messner med pogovorom: »Milijoni Everest vidijo zgolj kot najvišjo goro sveta, vedeti pa je treba, da se je resnični alpinizem gradil 250 let po zaslugi pravih alpinistov.«

Za slovitega gornika še vedno obstajajo težke smeri in težko dostopne gore, le da niso nujno visoke osem tisoč metrov in več. »Še vedno je veliko neosvojenih smeri in vrhov. Tudi šest- in sedemtisočaki so lahko hud izziv.«