Luksuz je, če je ena vzmetnica samo za dva

Bihać – Majhen je, meri le tri krat pet centimetrov, a še vedno je tako gromozanski, da odloča, kdo ima (vsaj približno) dostojno življenje in kdo je prepuščen ulici. Identitetni dokument namreč spreminja človeško usodo, čeprav je njegova vrednost samo v tem, da odpira vrata begunskega centra.

Taborišče v Vučjaku je zaprto, vendar daleč od tega, da je begunska kriza v Bosni in Hercegovini pod nadzorom. Z odpravo človeške deponije na nekdanjem odlagališču nevarnih odpadkov so samo odstranili ljudi iz popolnoma neustreznega kraja za bivanje, kjer je sneg podiral skromne šotore, kjer ni bilo primernih sanitarij in kjer so ljudje živeli v blatu. Preselili so jih v bližino Sarajeva, saj v begunskih centrih v Veliki Kladuši in Bihaću ni več prostora.

»Če nimaš ID, ostani zunaj«

Ko si na ulici in imaš v lastni samo kakšno jakno, čevlje in nahrbtnik, temperatura pa se gibljejo okoli ničle, so vsaka streha nad glavo, odeja in topel obrok pravi luksuz. Ljudje iz Severne Afrike in Azije prav zato sanjajo, da se lahko prebijejo do identitetnega dokumenta, ki jih za vstop v begunske centre izdaja Mednarodna organizacija za migracije (IOM). Toda ker je ljudi več od prostih postelj, jih tudi vse več ostaja na prostem, prepuščenih samim sebi.



»ID! Pokaži mi svojo ID!« zato kričijo varnostniki vsem ljudem, ki želijo vstopiti v begunska centra Miral v Veliki Kladuši in Bira v Bihaću. V množici se mimo varovane ograje poskušajo prebiti tudi ljudje brez ustreznega dokumenta, toda varnostniki so neusmiljeni – »Če nimaš ID, ostani zunaj.«

Dokumenti tako ne razlikujejo samo nas in njih, temveč delajo razlike tudi med njimi. Begunec brez »vstopnice« za migrantski center je zato še bolj razčlovečen od tistih, ki lahko vstopijo v ogromne hale nekdanjih tovarn.

Rjuhe za zasebnost

Begunski center Bira je večji od centra Miral. V bihaškem je okoli 1800 ljudi, v tistem v Veliki Kladuši pa okoli 600 ljudi. Ampak to so uradne številke. V resnici je notri veliko več ljudi, pobeg v notranjost »kraljestva« pa jim uspeva na različne načine. V Miralu v Veliki Kladuši plezajo čez ograjo na zadnji strani dvorišča, v Biri pa jim uspe priti noter z identitetnimi dokumenti nekdanjih stanovalcev, ki so prebegnili v EU.

»Odkar sem v Veliki Kladuši, še nisem dobil ID. Čakam,« je rekel pakistanski fant na betonskih tleh majhne sobice nekdanje tovarne Miral. Približno deset kvadratnih metrov si deli z devetimi prijatelji, med betonom in njihovimi telesi je samo volnena odeja in nekaj oblek. »Notri smo prišli brez dovoljenja, a kaj naj? Raje sem tu kot zunaj.«

Nadstandardna nastanitev je, če na isti vzmetnici spita samo dve osebi. Da imajo vsaj nekaj zasebnosti, postelje v Miralu prekrivajo z rjuhami, toda ob nagnetenih pogradih je naokrog vedno najmanj deset drugih ljudi. Spodaj ali zgoraj, levo ali desno. Včasih jih med vsemi dekami in rjuhami niti ne vidiš, samo nekaj se premakne in iz sivine pokukajo nove oči.

Črni trg za dokumente

Prosti čas si krajšajo s kartanjem in spanjem, četudi sredi belega dne. Spanje je pogosto začasen izhod, da človek vsaj za kakšno uro pozabi, kako malo ima v življenju, a vseeno ljudje v begunskih centrih ne razumejo povsem, zakaj so notri bolj zaspani kot zunaj.



V Biri je uradni vodnik IOM najprej pokazal kontejner, kjer je imelo šest srečnežev vsak svojo posteljo, toda kmalu je vrata svojega kontejnerja na drugi strani ogromne hale odprl tudi pakistanski fant in pokazal še drugo realnost – na šestih posteljah je spalo dvanajst ljudi, na tleh še štirje. Ampak še vedno so bili vsi veseli. Bolje ogrevan kontejner kot ulice Bihaća.



Za identitetne dokumenta obstaja tudi črni trg. Naprodaj so dokumenti ljudi, ki so se iz BiH odpravili na nevarno pot do EU skozi Hrvaško in Slovenijo. Komur ne uspe, ker so ga ujeli slovenski ali hrvaški policisti, ima po odhodu iz kampa uradno 48 ur časa za vrnitev v migrantski center. Če zamudi dvodnevni rok, mora spet skozi identifikacijski postopek z zdravniškim pregledom. Kljub vsemu nadzor ni tako strog, zato se ljudje lahko vrnejo tudi pozneje, edini pogoj je, da zaupnik njihovega identitetnega dokumenta ni že predal (prodal) naprej.

Denar v spodnjih hlačah

Toda če je ljudi preveč, je varnostnikov premalo. Več pakistanskih in bangladeških prebivalcev kampov se pritožuje, da v kampih obstajajo manjše skupine ljudi, ki kradejo in ustrahujejo.

»Organizirani so kot skupina, zato skrivamo denar in mobitele, da nam jih ne ukradejo. Ponoči si ne upamo niti na stranišče. Ostajamo v posteljah, sicer se hitro lahko znajdeš v nevarnosti,« pripoveduje 26-letni Bangladeševec. »Radi napadajo predvsem nas iz Bangladeša, saj smo bolj mirni in tihi. Mi smo najlažja tarča. Denar skrivamo v spodnjih hlačah, zato bi za mirnejše življenje potrebovali več varnostnikov.«

Solidarnost je zgolj risba

V obeh kampih je takoj zaznati tudi zatohel vonj, pomešan z vlago in ognjenim dimom. Močnejši je v Biri, še posebno v hali, kjer so nastanjeni mladoletniki.



Za na videz prijazno okolje so kontejnerji mednarodnih organizacij porisali z otroškimi risbami, toda težko bi si zamislili še kaj bolj neokusnega – kaj vendar sporoča risba velikega drevesa, ki z zeleno krošnjo povezuje zastave evropskih, afriških in azijskih držav? Mednarodno solidarnost? Ker če jo, potem je mednarodna solidarnost zgolj risba na kontejnerju.

Toda prav ta kontejner pred zaprto mejo EU v resnici predstavlja nekaj drugega – dober posel za mednarodne humanitarne organizacije.


















_{———
Avtor je zaposleni v Delovnici.}