»Na ponovno svobodo se je težko navaditi«

V ZDA je morilski novi koronavirus daleč najbolj prizadel starejše, kar tretjina umrlih je prebivala v domovih za upokojence. Tudi v Franciji je covid-19 pokopal številne oskrbovance domov za starejše. Z ukrepom, da morajo biti zaprti v stanovanju, so v Srbiji starejšim reševali življenje, po drugi strani pa je nanje psihično in fizično slabo deloval, pravi Beograjčanka.

Starejši Američani in novi koronavirus

Tudi v ZDA je morilski novi koronavirus daleč najbolj prizadel starejše, kar tretjina umrlih je prebivala v domovih za upokojence. Covid-19 je še posebej nevaren za ljudi z drugimi zdravstvenimi težavami, ki jih med starejšimi ne manjka, domovi za upokojence pa niso pravočasno izvedli karantene.

Temu žalostnemu dejstvu so se pridružile še nekatere katastrofalne odločitve, kot je bil ukaz vlade zvezne države New York domovom za upokojence, da ne smejo odpovedati gostoljubja varovancem s koronavirusom. Guverner Andrew Cuomo je šele pred dnevi preklical ta ukrep, ki mu pripisujejo pet tisoč žrtev covida-19.



Takšen položaj je še povečal odločenost mnogo starejših in njihovih svojcev, da najbolj ranljivi del prebivalstva ostane doma, vsaj za te pa je med epidemijo poskrbljeno, kolikor je le mogoče. Po začetnih zastojih so trgovine, lekarne in druge nujne službe obnovile dostavo na dom, za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, pa so številna mesta in dobrodelne organizacije organizirali brezplačen dovoz hrane. Starejšim prav tako pomaga vse širša uporaba telemedicine, saj je bil obisk zdravnika zanje že prej naporen.

Nekaj tega bo ostalo tudi po obračunu z virusom, do tedaj pa organizacije, ki skrbijo za starejše, med drugim opozarjajo na nevarnost duševnih težav zaradi osamitve. Tisti, ki ne živijo v domovih za upokojence ali v večgeneracijskih gospodinjstvih, so bolj kot drugi zavarovani pred morilsko boleznijo, zato pa jih pogosteje prizadene osamljenost. Barbara Kramžar, New York

Pet tednov zaprti v stanovanje

Olga Lelićanin, 76-letna upokojena pravnica, živi z možem v stolpnici v središču Beograda. »Kot vsi starejši v Srbiji nisva smela na prosto pet tednov, niti smeti nisva smela odnesti na ulico. Po tem bi lahko šla zvečer ven za eno uro, a kaj, ko takrat niso delali ne zdravniki, ne lekarne, ne pošta, da bi dvignila denar. Vseh 52 dni, kolikor je trajala omejitev gibanja, sem šla iz stanovanja samo trikrat, ob sobotah, ko so ob štirih zjutraj za starejše odprli trgovine. V strahu, da bova kupila premalo, sva kupila preveč in kasneje metala hrano stran,« pripoveduje.



Kako sta prenesla skoraj dva meseca osamitve? »Težko je bilo. Čeprav so nas po televiziji nenehno obveščali o vseh mogočih telefonskih številkah, ki da jih lahko pokličemo, v večini to ni delovalo, če si koga dobil, pa ni imel informacije, ki sem jo potrebovala. Velika težava je bila z denarjem, saj ga nisva mogla dvigniti, nisva mogla plačati računov, sinu nisva mogla vrniti denarja za stvari, ki jih je kupil za naju, « je povedala sogovornica.

In še: »Daleč najhuje pa je bilo, da se nisva nič gibala. Ko si tako dolgo zaprt v stanovanju, samo sediš in ješ, niti pospravljati se ti več ne ljubi, upočasnijo se ti misli, težje se izražaš. Ves čas sem bila iz strahu pred koronavirusom napeta. Od sedenja mi je telo atrofiralo. Ko smo končno lahko šli na sprehod, sem težko hodila. Mislim, da mi je padla imunost. Kar naprej me zebe. Čeprav je zdaj že skoraj poletje, se še vedno oblačim zimsko. Že teden dni lahko hodimo prosto naokoli, a se težko gibljem in ne grem daleč. Na ponovno svobodo se je težko navaditi. Ukrepi so mi najbrž rešili življenje, po drugi strani pa so name psihično in fizično slabo delovali,« je povedala sogovornica. Milena Zupanič, Beograd

Žalost po francoskih domovih za starejše

Kakor marsikje po Evropi je covid-19 tudi v Franciji pokopal številne oskrbovance domov za starejše. V mreži ustanov EHPAD, kjer bivajo ljudje, ki potrebujejo zdravniško pomoč, so zaključki tragični: od začetka marca so pripisali novemu virusu več kot 12.700 smrtnih žrtev, kar je skoraj polovica od 26.643 umrlih zaradi koronavirusa v državi. Po pisanju Le Monda je glavni razlog začetno pomanjkanje mask in testov, ali drugače: osebje je bilo »prisiljeno bíti vojno brez orožja«.

Za neredke je bilo prav tako usodno, da jih zaradi prepolnih bolnišnic, denimo v najbolj prizadetih koncih, kot sta pariška regija in vzhod države, niso prepeljali na intenzivno nego (v bolnišnici je umrlo 3300 okuženih starostnikov). Z virusom se je treba naučiti živeti, zato smejo Francozi po novem spet k svojcem, ki so na jesen življenja po ustanovah za starejše; ob ustreznem varnostnem protokolu, seveda.



Medtem pa nekateri, ki so v epidemiji izgubili bližnje, vlagajo tožbe bodisi proti Ehpadu bodisi proti državi, ker ni bila sposobna pravočasno zaščititi državljanov. Na ministrstvu za zdravje se branijo, češ da je pristop v domovih za starejše enako zavzet kot v bolnišnicah. Celo več: za obiskovalce so jih zaprli že 6. marca, torej še preden je bilo zapovedano nacionalno ostajanje doma.

Geografsko gledano je tudi v francoskih domovih za starejše virus bolj pustošil na vzhodu kakor na zahodu, a vsaj kakšen primer okužbe so imeli v kar dveh tretjinah ustanov po vsej Franciji, metropolitanski in čezmorski. Mimi Podkrižnik, Pariz