Muellerjeva podoba laži in strahov v Beli hiši

New York – Slabi dve leti dela posebnega preiskovalca Roberta Muellerja nista prinesli obtožnice proti Donaldu Trumpu. Toda v četrtek objavljeno poročilo je izrisalo temačno podobo predsedovanja, prežetega z izgredi in lažmi, ter predsednika, ki obupano poskuša onemogočiti prei­skavo, a ga pri tem ustavljajo podrejeni, ki se enako obupano izogibajo njegovim ukazom.

Morda je bila ena od redkih resnic nenehno ponavljanje 45. predsednika, da ni bilo zarote z Rusijo, kako ukrasti predsedniške volitve. Poročilo je potrdilo trditve ameriške obveščevalne skupnosti, da je Rusija izdatno posegla v volilno tekmo (kar v Moskvi vztrajno zanikajo) ter poskušala pomagati Trumpu v tekmi za Belo hišo. Muellerjeva ekipa je podrobno opisala ruska prizadevanja, da bi spletli vezi s člani Trumpove kampanje, z njimi so bili vpleteni v poslovno dogovarjanje, kovanje političnih ciljev in iskanje obremenilnih podatkov o demokratski tekmici Hillary Clinton. Toda preiskovalci so na koncu sklenili, da ni dokazov o »koordiniranju ali kaznivem zarotništvu z rusko vlado«.

Razprava o poseganju v preiskavo še dolgo ne bo zamrla. Po besedah preiskovalcev, ki niso podali dokončne sodbe, so bili »predsednikovi poskusi vplivanja večinoma neuspešni, toda predvsem zato, ker osebje, ki je obkrožalo predsednika, ni hotelo izpolniti ukazov ali privoliti v njegove zahteve«. Iz več kot 400 strani se dviga podoba Bele hiše kot legla nesoglasij, ki jih spodbuja kultura nepoštenosti, to pa oblikujejo nenehne laži predsednika javnosti in svojemu osebju, nato pa zahteva od pomočnikov, naj lažejo zanj. Kdor se mu je uprl, je bil deležen groženj, da bo odpuščen, z nasprotne strani so prihajale grožnje o odstopih, če jih bodo silili, naj ne upoštevajo zakona.
 

Poslovne navade

Trump je na volitvah nastopil kot poslovnež, ki bo učinkovitost zasebnega sektorja prenesel v javno upravo. Toda tudi po pisanju konservativnega Wall Street Journala je bilo za njegovo vodenje družinskega podjetja Trump Organization značilno dajanje spornih ukazov, ki so jim zaposleni kimali, a jih niso izpolnili. Takšno delovanje se je preselilo v vlado, ko je Trump junija 2017 nekdanjemu vodji kampanje Coreyju Lewandowskemu ukazal, naj pravosodnemu ministru Jeffu Sessionsu naroči črnjenje Muellerja v javnosti. Lewandowski se je temu izognil in prenesel ukaz višjemu uradniku Bele hiše Ricku Dearbornu, ta pa je dejal, da je »uredil zadevo«, a v resnici ni storil ničesar.

Poročilo je prežeto z anekdotami, ki kažejo na način delovanje sedanje vlade. Trump je takratnemu odvetniku Bele hiše Donu McGahnu naročil, naj na pravosodno ministrstvo prenese ukaz o Muellerjevi razrešitvi, a se je pravnik uprl in pripravil odstopno izjavo, takratnemu vodji osebja »Reinceu Priebusu pa dejal, da predsednik od njega zahteva »noro sranje«. Mesece pozneje je Trump naročil odvetniku, naj zanika takšen ukaz. »Nikoli nisem rekel, da odpustimo Muellerja. Nikoli nisem rekel 'odpustiti',« je navedeno v poročilu. Predsednik ima poleg tega navado, da za odločitve krivi druge, tako kot je za razrešitev direktorja zvezne policije FBI poskušal okriviti namestnika pravosodnega ministra Roda Rosensteina, a se je ta uprl.
 

Kultura spodrsljajev

Drugi so imeli manj težav z laganjem. Tiskovna predstavnica Sarah Sanders je zatrdila, da »nešteti člani FBI« ne podpirajo Comeyja, a je morala priznati​ Muellerjevi ekipi, da je to bil »spodrsljaj v govoru«. V poročilu so navedeni številni primeri, ko so se javne izjave predstavnikov Bele hiše, na čelu s predsednikom, razlikovale od izjave, ki so jih dali pod prisego.

Pri tem so bili Trumpovi pisni odgovori Meullerju prepredeni z amnezijo. V več kot tridesetih primerih je zapisano, da se Trump nečesa ne spomni, drugi odgovori so bili »nepopolni ali nenatančni«. Toda za konservativni del ZDA je pomembno le, da preiskava ni prinesla obtožnice, vse drugo opišejo z besedami: »predvidljivo trumpovsko vedenje«. Demokrati se morajo odločiti, ali bodo prepustili sodbo volivcem čez poldrugo leto ali poskusili že prej odstraniti ­številko 45.