Migracijski pakt na političnem tnalu

Bruselj – Ali bo nov poskus sprejemanja evropskega migracijskega in azilnega pakta uspešen, bo odvisno od tega, ali bo državam članicam na koncu uspelo najti ključ za solidarnost pri delitvi bremena.

V svetu EU predsedujoči Nemčiji si želijo, da bi politični dogovor o najpomembnejših predlogih evropske komisije dosegli že decembra. Zakonodajni akti bi bili nato na evropski ravni v postopkih sprejemanja v času prihodnjega, portugalskega predsedstva. Glede na izkušnje s prejšnjimi predlogi s področja migracij in azila takšen časovni okvir ni videti realističen. Vsaj načelno bi se države članice laže uskladile o strožjih postopkih na zunanji meji kot tudi o sodelovanju z deželami izvora in tranzita. A tretji steber, solidarnost pri sprejemu, ostaja zelo kočljiv.

Nemški notranji minister Horst Seehofer je na včerajšnjem videozasedanju z evropskimi kolegi napovedal, da bo novembra v Bruslju – če bo epidemiološki položaj dopuščal – fizično ministrsko zasedanje o tej temi. Zgolj ob navzočnosti ministrov in diplomatskih predstavnikov je namreč mogoče sklepati kompromise ob najkočljivejših vprašanjih. Slovenski minister za notranje zadeve Aleš Hojs je v pogovoru z bruseljskimi dopisniki ocenil, da bi se pri takšnem vprašanju, ki zadeva evropske države in odnose s tretjimi državami, »na neki ustrezni točki« utegnili vključiti še voditelji držav članic.



Ločnice med državami članicami so postale že tradicionalne. Za članice Višegrajske skupine je kakršnokoli obvezno premeščanje iz vstopnih dežel na jugu nesprejemljivo. Minister Hojs je stališče Madžarske označil za bariero, pri Poljski pa da je bilo bolj diplomatsko. Predvsem južne vstopne države, kot je Italija, ne vidijo nobene rešitve, ki ne bi vključevala obveznega sistema premeščanja. Ob predstavitvi predloga migracijskega pakta je komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson zatrjevala, da kakršnekoli obvezne kvote sploh niso predvidene.

Predlagani sistem predvideva, da država članica (v primeru večjega migracijskega pritiska na, denimo, Grčijo in Italijo) namesto prosilcev za azil lahko prevzame obveznost za vračanje migrantov, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito, v njihove domovine. To je tako imenovano sponzorstvo za vračanje. Samo če vrnitev ne bi bila izvedena v osemmesečnem roku, bi migranta morala sprejeti država članica, ki je prevzela odgovornost zanj, in nadaljevati postopek vračanja. Neučinkovitost vračanja je ena od šibkih točk evropske migracijske politike.



V očeh ministra Hojsa je predlagano sprejetje migranta, ki v okviru sponzorstva ni bil pravočasno vrnjen in utegne daljše obdobje ostati v eni od evropskih držav, kot obvezno premeščanje. Po prejšnjih, propadlih predlogih bi bili premeščeni le prosilci za azil. O možnem kompromisu je povedal, da bo treba narediti več pri prvem in drugem stebru – strožjem upravljanju meje in sodelovanju s tretjimi državami, tudi če v paktu ostane manjši del obveznega premeščanja. Pri vračanju migrantov vidi možnost, da bi se Slovenija povezala z državami članicami s kolonialno izkušnjo.

Tako po prvi ministrski razpravi, skladno s pričakovanji, odločanje o veliki reformi ni napredovalo. »Možnosti so velike,« je kljub temu ocenil Seehofer. Nemški cilj je zbrati vse države članice za celovito, učinkovito, v prihodnost usmerjeno in za vse pravično odločitev. Namignil je, da bi se na koncu z eno ali dvema zadevama, ki ne bi bili rešeni na ministrski ravni, lahko vključili voditelji držav članic (evropski svet). Če bo novi azilno-migracijski sistem pod streho že prihodnje leto, bo Unija strla enega najtrših političnih orehov.