Merjenje moči velesil v Afriki in na Bližnjem vzhodu

New York – Na dvome o poslanstvu Zahoda je ameriški zunanji minister Mike Pompeo odgovoril s prepričanjem o zmagi svobode in demokracije ter svarili državam, kot so Iran, Rusija in Kitajska, ki si po njegovem še vedno želijo imperije. Na turneji po Afriki in na Bližnjem vzhodu lahko opazuje sodobna geostrateška nasprotovanja, velikokrat ne v korist ciljev, ki jih navaja.

Po Senegalu in Angoli je Pompeo pristal v Etiopiji, kjer je kitajski vpliv mogoče videti že na letališču prestolnice Adis Abeba: Bole International Airport so razširili s kitajskim denarjem, prav tako številne avtoceste, tovarne in železniške proge. Ameriški državni sekretar je celo guvernerje ameriških zveznih držav posvaril pred kitajsko »infiltracijo« v ameriške infrastrukturne in druge projekte »z metodično analizo naših pomanjkljivosti«, v Afriki in marsikje drugje pa je videti, da Peking pri tem nima tekmecev.
 

»Centralno planiranje ni delovalo«

Tudi Pompeo ni prišel v Afriko s polnimi žepi pomoči, ampak je kot nekdanji podjetnik hvalil etiopske podjetnice, kot je Azalech Tesfaye, ki s pomočjo ameriške pobude za globalni razvoj žensk pri pridelovanju kave zaposluje 50 ljudi. Gospodarska liberalizacija bo po njegovem obračunala tudi z revščino, ki je še vedno prevelika. »Centralno planiranje ni delovalo, poglejte samo propadle socialistične eksperimente v Zimbabveju, Tanzaniji in Etiopiji, Južna Afrika pa še danes razpravlja o odvzemu zasebne lastnine brez nadomestila.«




Republikanski vodja ameriške diplomacije zagovarja vladavino prava, spoštovanje lastnine, spodbude investiranju, vključitev žensk v gospodarski razvoj ter vlade, ki spoštujejo svoje prebivalstvo. Poudaril je novo ustanovo za financiranje razvoja Development Finance Corporation, ki naj bi s 60 milijardami dolarjev omogočala sredstva tudi za zasebne afriške podjetnike v kmetijstvu, energiji in infrastrukturi, ter omenil pobudo predsednika Donalda Trumpa »Prosper Africa« in druge.

V minulem desetletju je Afriki ponujala svojo vizijo razvoja Kitajska, ki je dvignila iz revščine velik del prebivalstva ter širi svoj vpliv tudi drugod po svetu ter zlasti na črni celini. Pompeo je prepričan, da avtoritarni režimi prinašajo prazne obljube, korupcijo in odvisnost ter so grožnja razvoju in blagostanju, toda sedanja republikanska administracija tudi zmanjšuje razvojno pomoč ter si aktivno prizadeva za končanje vojaškega posredovanja v tujini. Kitajska je v minulih desetletjih financirala velike cestne in železniške projekte v Keniji in drugod, v Džibutiju je odprla vojaško oporišče, poslala mirovne sile v Južni Sudan in Liberijo ter z odpiranjem Konfucijevih inštitutov po vsej celini širi svoj jezik in kulturo, kot so navedli tudi ameriški komentatorji.
 

Revolucionarno partnerstvo

Predsednik Ruande Paul Kagame je partnerstvo s Pekingom označil ne le za enakopravno, ampak tudi za revolucionarno v svetu, in mnogi Afričani zavračajo ameriške očitke, da Kitajci ne zaposlujejo lokalnih prebivalcev. Ne le sami, tudi mnogi drugi po svetu imajo vtis, da se sedanja Bela hiša ne pomika k še večji osami le zaradi svetovnih izzivov Kitajske in Rusije. Še večje dileme kot v Afriki so na Bližnjem vzhodu, ki ga s Savdsko Arabijo in Omanom prav tako obiskuje ameriški zunanji minister. Za predsednika Trumpa in njegove je osrednji izziv Iran, ki ogroža zaveznice, kot sta Izrael in Savdska Arabija, ameriško umikanje z območja pa tudi pri drugih vročih sporih, na primer pri nasprotovanjih med Sirijo in Turčijo, povečuje vpliv Rusije in drugih držav, ki so pripravljene vojaško in tudi drugače podpreti lokalne oblastnike.



Samo zato, ker se sedanja ameriška administracija noče vmešavati v krizna žarišča na svetu, ta ne bo nič mirnejši. Celo v Etiopiji, ki je za ZDA vse bolj vzor afriškega razvoja, so z gradnjo jezu na reki Nil napovedali resne spore z Egiptom. To spoznava tudi ameriška diplomacija, ki tako kot med Kosovom in Srbijo poskuša posredovati tudi tukaj.