Po starem ne bo več mogoče naprej, saj svet (tudi) ekološko kliče po novi ureditvi: v nasprotnem se je bati »samomora človeštva«. »Ne verjamem, da bi lahko umrl planet, mislim pa, da je umrljivo človeštvo,« pravi Francoz Guillaume Klossa, poznavalec EU, zaslužni predsednik mislišča EuropaNova (Pariz) in predsednik delovišča (action-tank) Civico Europa (Bruselj), ki bo jutri na Blejskem strateškem forumu razmišljal o prihodnosti Evropske unije. Stara celina bo morala biti prav tako sposobna izumljati (ne le svoj) jutri, v nasprotnem nas bodo globalno pustili za seboj.

Za razmislek o prihodnosti je nujna analiza sedanjosti, pri čemer Klossa (v nekaterih krogih so ga omenjali kot morebitnega prihodnjega evropskega komisarja, zdaj je kandidatka Francije Sylvie Goulard,) spomni za Delo, da smo se v zadnjem desetletju v Evropi soočali s številnimi krizami, a smo jih vendarle preživeli »enotni«. »Ekonomska kriza, ki se je leta 2008 začela v ZDA in se je razširila globalno, je v vseh državah članicah EU oslabila investicije in sposobnost ustvarjanja delovnih mest. Pri tem je izbruhnila evrska kriza, ki je skoraj povzročila grexit.

Guillaume Klossa je avtor več knjig in nekdanji posebni svetovalec podpredsednka evropske komisije na področju digitalne tehnologije. Foto: osebni arhiv

Hkrati je enotnost Evropejcev in evropsko identiteto v najbolj izpostavljenih koncih ogrožala migrantska kriza, potem so v Združenem kraljestvu na referendumu izglasovali brexit, vzporedno pa so se v nekaterih članicah močno razširili populizmi. Za povrhu je izbruhnila geopolitična kriza, v kateri so se Američani oddaljili od Evropejcev, močni so pritiski Rusije, od EU se je odmaknila tudi Turčija, Kitajska pa je vse vplivnejša ... Ob vsem tem ne smemo pozabiti niti demografske krize, povezane s staranjem prebivalstva, in jasno je, da so skrb vzbujajoče tudi podnebne spremembe.« A čeprav je kritik in kritizerstva na račun EU in institucij v politiki, medijih in pri Evropejcih veliko, je v kontekstu težav, s katerimi smo se spopadali, bilanca komisije, ki je delovala pod taktirko Jean-Clauda Junckerja – kot poudarja Klossa – »pozitivna«. »Kljub vsem problemom in težavam nam je v Evropi uspelo ohraniti enotnost: recimo v odnosu do odhajajoče Velike Britanije, pa tudi do Rusije, Kitajske in ZDA«.

Notranja enotnost je po njegovem pravi izraz za opis razmer, »čeprav je bilo pritiskov ogromno, tako od zunaj, najsi gre za Američane [znane so populistične ambicije Steva Bannona na stari celini] ali za naklepe Rusov, da bi razdelili Evropejce«, in čeprav bi lahko EU razbili tudi notranje (populistični režimi so se vzpostavili na Poljskem, Madžarskem ..., nestabilnih vlad pa je v državah članicah sploh veliko; recimo v Italiji ali v Španiji zaradi katalonske krize).

Dobri kazalniki in pritoževanje

Kakor je Junckerjevi komisiji uspelo obvarovati evropsko enotnost, kazalniki spodbudno »kažejo gospodarsko rast in padec brezposelnosti v številnih članicah na raven predkriznega leta 2007 oziroma je ponekod brezposelnih še manj«. Medtem se EU »z raziskavami in razvojno v različnih dosjejih pripravlja na prihodnost«, kar kaže, da je donedavna komisija, naj so še tako zasmehovali njenega predsednika, svoje delo opravila dobro. »Okoliščine, v katerih je delovala, so bile verjetno najtežje po padcu berlinskega zidu leta 1989. Sploh pa so se pritoževali še nad vsako komisijo od Jacquesa Delorsa naprej.« To spada zraven. »A rekel bi, da je bilo bistveno več spotikanja nad delom predhodnikov, kot so bili Barroso, Prodi in Santer. Junckerjevi komisiji, prvič doslej, niso očitali pomanjkanja demokratične nujnosti in legitimnosti, pod njim je bil dialog ohranjen.« Naj so bila vprašanja še tako težka (grška kriza ali brexit), odnosi med nasprotujočimi si stranmi se niso prekinili.

Nove okoliščine in sodelovanje državljanov

Zdaj je kontekst nov: delo bo prevzela nova komisija in treba bo še marsikaj predrugačiti. Klossa že kakih 15 let opozarja, da bi moral biti francosko-nemški vlak (ki je pred časom tudi retorično obsedal evropski prostor) bolj »vključujoč« in partnerski ter da moramo bolj kolektivno graditi prihodnjo Evropo. »Tega zdaj še ni.« Zato pa so v medijski pavšalnosti večna tema preigravanja, kdo vodi staro celino: je voditeljica (še) kanclerka Angela Merkel ali je zdaj prvi človek Emmanuel Macron, ki je že med predsedniško kampanjo napovedoval, da želi poleg Francije reformirati tudi Evropo. Znano je, da je s svojo vizijo (transnacionalnih volilnih list, evrske oblasti ...) – predstavil jo je v znamenitem govoru na Sorboni – takoj naletel na ovire. »Le ena država, samo Francija, ali samo en voditelj ne more brez zaveznikov v Evropi doseči ničesar.« Pravi, da je nujno povezovanje članic, ki se morajo »opirati tudi na civilno družbo in državljane« ter na organizirana gibanja, kakršno je Civico Europa, na primer, v katerih premišljujejo o Evropi in so se sposobni združevati transnacionalno.

Danes so se državljani, še poudarja Klossa, bolj kot kdaj prej pripravljeni evropsko angažirati, kar se je pokazalo spomladi, ko so izvedli prvo transevropsko posvetovanje (https://weeuropeans.eu); v njem je sodelovalo kar 38 milijonov Evropejcev. Povzeti je mogoče, da jih prioritetno skrbijo trajnostni razvoj oziroma boj proti podnebnim spremembam, stanje demokracije, prihodnost evropskega socialnega modela, izobraževanja in zdravstvenega sistema. Hočejo tudi pravičnejši davčni sistem, posebno v odnosu do multinacionalk in svetovnih digitalnih platform, ter pričakujejo kakovostne raziskave, ključne za prihodnost: da bomo pripravljeni nanjo. Na naštete poudarke bo treba »odgovoriti politično, kar je velik izziv«.

Izzivi, ki čakajo Ursulo von der Leyen

Po Klossaju ni zdaj namreč nobenega voditelja, ki bi narekoval tempo Evropi. »Določajo ga v komisiji in evropskem svetu oziroma ga predvsem diktirajo dogodki in krize.« Teh zadnjih je EU v zadnjih letih preživela več, kot jih je lahko slutila. »Izziv, na katerega je opozarjal že Delors, je zatorej ustvarjati pogoje, v katerih bo mogoče predvideti spremembe in se nanje pripraviti. Ta politična naloga čaka tudi novo predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen in njeno prihodnjo komisarsko ekipo ter kolege na drugih ključnih evropskih položajih. Klossaju se izbrana oziroma predlagana nova imena zdijo zanimiva in kompetentna (vzhodno- in srednjeevropske države da si lahko obetajo strateške komisarske portfelje, Poljaki, na primer, kmetijskega, ker tokrat zanje ni ravno ključnih evropskih stolčkov, na kakršnem je doslej sedel Donald Tusk, recimo). »Veliko je političnih in prav tako tehnokratskih profilov«, kar je dobro za različnost, morda je premalo le »prebojnih osebnosti«, okoliščine pa jih zahtevajo.

Kdo je vodja sveta? Foto: AFP

Podobno premalo prebojnosti je na svetovni ravni, kar se je po svoje pokazalo na nedavnem vrhu G7, čeprav je bil ta po Klossaju pozitiven. »G7 sicer ni povezava, znotraj katere sprejemajo odločitve, ampak samo nakazujejo smeri. (...) A potem ko so se na vrhu spet začeli pogovarjati o jedrskem Iranu, so se morda res odprle možnosti za srečanje med iranskim in ameriškim predsednikom, prav tako so se pomirile napetosti zaradi napovedanih [francoskih] obdavčitev digitalnih velikanov [našli so kompromis].« In vendar hkrati opazujemo, kako nevarno so ZDA razdrle sporazum o jedrskih raketah srednjega dosega (INF), kako Kitajci s politiko pasu in ceste osvajajo planet ... »Upati je, da bo Trump vodil naslednji vrh G7 [prihodnje leto bo v Miamiju] v mutilateralistični dinamiki, s ciljem iskati rešitve za vse.« Planet kliče po tem.

Planetarni ekološki boj

V sodobnem svetu – ki je fragmentiran bolj kot kdaj prej, ki je tudi nevarnejši, kjer so številne nacionalne politike v krizi – »poskuša Macron okoljsko nekako poskrbeti za kolektivni zagon, kar potrebujemo in je dobro«. Povejmo, da je francoski predsednik že na začetku mandata, ko je Trump potegnil ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma, pozval: Let’s make our planet great again (potem pa je imel macronizem pri okoljski politiki brž težave, zaradi česar je odstopil tedanji minister, idealistični Nicolas Hulot). Zemlja mora postati velika tema človeštva, »podnebne razmere bodo v prihodnjih letih morale vstopiti v središče diplomatskega delovanja«.

Pa je mogoče, da vsaj okoljski boj ne bo ideološki in interesen? Saj vemo, da pogubno ne gori samo Bolsonarova Amazonija, ampak se okoljsko uničuje tudi Venezuela (med drugim zaradi nezakonitega rudarjenja), požari so zunaj nadzora v Afriki (izstopata Angola in DR Kongo), tudi v Sibiriji ... »Problem je globalen. A Brazilija je ogromna država, nujno je, da se tako tudi vede«; demokratično zrelo. V interesu človeštva je zaščititi amazonski gozd, ki je skupno dobro, v interesu nam mora biti (finančno) pomagati državam, ki razpolagajo s skupnim dobrim. Zato bo treba hitro izumiti nov svetovni red, v nasprotnem se bomo uničili sami. A po Klossaju kozarec ni le napol prazen, ampak tudi napol poln: nobena država, ne v Evropi ne v svetu, ni dorasla izzivu, toda Evropa oziroma evropske države so pri sprejemanju okoljskih pobud in ukrepov pogosto pred drugimi konci našega skupnega sveta.

Dobro jutro!

Macronov atlas evropskega prijateljstva

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin