Lokalni pritlikavci proti globalnim velikanom

Vse bolj piha v nasprotno smer, z globalno odprtega proti lokal­nemu ... Zato so v (švicarski) ­organizaciji En Vert Et Contre Tout že tretje leto zapored pozvali državljane, da se februarja­ vzdržijo nakupovanja v supermarketih. Na apel so se odzvali­ tudi v Belgiji in Franciji, kjer ne manjka podobnih pobud: novinarka Mathilde Golla, denimo, je lani izdala knjigo 100 jours sans supermarché (Sto dni brez nakupovalnega središča, Flammarion) in v njej popisala, kako je mogoče zlagoma, iz tedna v teden, spremeniti stare navade: da bi živeli bolje, bolj zdravo in skladno z ­domačim okoljem.

Drugače nakupovati pomeni drugače jesti, se drugače vesti in sploh živeti, kajti kupujemo marsikaj, od hrane in obleke do čistil in kozmetike pa pohištva in še marsičesa. Je res treba, da ti dneve in tedne potujejo tudi z najbolj oddaljenih koncev planeta? Ko se lahko, kot poznajo v Franciji mrežo Amap, posamezniki povežejo z bližnjimi pridelovalci in je tudi na javnih zelenih zaplatah po velikih mestih, denimo, v Parizu, dovoljeno urbano gojiti sadje in zelenjavo.

Mathilde Golla, ki za Le Figaro pokriva okoljsko problematiko, se je odločila za hipernakupovalno vzdržnost po srečanju z lokalnim kmetovalcem in spoznanju, kakšno škodo povzroča množična distribucija. Kmet je bil njen znanec, Jean Médard, mamin sosed iz Normandije, ki se je pri šestdesetih odločil, da ne zmore več. Sedanja kriza je menda najhujša doslej, zato je prodal vse: krave, traktorje, zemljo ... in se upokojil. Kajpada še zdaleč ni edini, ne v Normandiji, ne v Franciji, ne v Evropi. Lokalni pritlikavci, nekateri se zato odevajo v rumene jopiče, v sedanjem sistemu ne morejo nič proti globalnim velikanom.
 

Tudi film Demain

Kakor v predgovoru h knjigi 100 jours sans supermarché piše Cyril Dion, avtor in sorežiser odličnega filma Demain (Jutri), še pred desetimi ali petnajstimi leti nihče ne bi pomislil, da bi lahko živel brez supermarketa. Kako bi si to tudi predstavljal, ko pa je nakupovališče simboliziralo napredek in neprecenljiv prispevek k modernosti in je vsakomur omogočilo, da je po (vsaj oglaševani) nižji ceni dostopal do široke palete proizvodov. Vemo, zakaj: ker jih ponuja na enem mestu, kar pomeni časovni prihranek, velikokrat pa, kot se vse bolj zavedamo, briše pravi izvor. Dion ob tem opominja še na druge bolj kot ne znane (a neredko težko priznane) posledice: na opustošena lokalna kmetijska zemljišča in uničevanje ekosistemov, na arhitekturno odurne podobe trgovskih središč in skladišč, ki kazijo krajino okrog mest, na nepreštevne tovornjake, velike onesnaževalce, ki dostavljajo robo, na zgrešeno filozofijo, da je treba po nakupih z avtomobilom in ne več peš, sploh na agonijo malih lokalnih proizvajalcev, ki jih nezadržno požirajo veliki, na čedalje slabšo hrano (zadnji primer je afera s poljsko govedino ...), na utapljanje v embalaži in odpadkih, absurdno standardizacijo pridelka (paradižniki morajo biti dovolj rdeči ...), koncentracijo moči in bogastva (štiri največje trgovske verige v Franciji koncentrirajo 92 odstotkov prodaje po vrednosti oziroma 88 odstotkov po količini), na uničevanje delovnih mest (kakor v knjigi Les Coulisses de la grande distribution razlaga Christian Jacquiau, ob odprtju enega delovnega mesta v velikem nakupovalnem središču ugasne od tri do pet lokalnih služb).
 

Drugačna družba je mogoča

Življenje brez supermarketa je mogoče, piše Mathilde Golla, in táko življenje pomeni hoteti drugačno družbo. Aktivistično se zatorej zavzema za model, ko sta proizvajalec, recimo kmet, in potrošnik povezana neposredno oziroma posredno, vendar je lahko med njima le en vmesni člen.

Podobnih pobud, kot sta februar in sto dni brez nakupovalnega središča, je ob čedalje večji okoljski problematiki še več. V začetku januarja je okrog 500 slavnih osebnosti v Franciji, med njimi tudi Isabelle Adjani, Yann Arthus-Bertrand, Juliette Binoche, pozvalo k »zelenim ponedeljkom« brez mesa in rib, s čimer si želijo letos dodobra spremeniti prehranjevalne navade Francozov. Vpliv množične mesne industrije na okolje da je strahoten in kako grozljivi so šele prizori iz klavnic. Neredki poskušajo tudi s krvavimi posnetki prebuditi človeštvo k večji občutljivosti: zaradi zdravja, okolja in odnosa do trpečih živali. Sploh ker bi lahko po nekaterih napovedih človeštvo do leta 2050 poskočilo že na 50 milijard in bi bilo, vsaj po sedanjih potrebah, tudi povpraševanja po mesu čedalje več.

In vendarle se počasi vrti ... v drugo smer, seveda ne brez denarnih vojn, ideologije in velikih posledic za vse (prav tako male pro­izvajalce), ki se v sedanji, za mnoge absurdni, shemi planetarne distribucije dobro znajdejo. Ni malo takih, ki so čedalje bolj prepričani, da je čas za novo ravnovesje.