Ljubezen je močnejša kot smrt. Povsod. Tudi v azilnem centru

Sprejemno-azilni center Krnjača v bližini Beograda lahko sprejme, namesti, nahrani in oskrbi okoli tisoč ljudi. V zimski sivini in mrazu sva s fotografom center obiskala malo pred deseto dopoldan. »Pozimi večina tistih, ki nimajo otrok, skuša spati čim dlje, da ubijejo čim več dneva,« pove Đurđa Šurlan, upravnica centra. To, da veliko ljudi še spi, ne pomeni, da v centru ni vrveža; nekaj več kot sto otrok je že več ur pokonci, šoloobvezni so v eni od devetih beograjskih šol, z mlajšimi pa se prostovoljke in vzgojiteljice družijo v improviziranem vrtcu.

Center Krnjača, ki ga sestavlja več deset barak, je nekaterim migrantskim družinam dom tudi po več kot dve leti. Ker je veliki večini tamkajšnjih prebivalcev to dom, ki si ga nihče med njimi ni želel, saj nameravajo pot zaključiti nekje v razviti zahodni ali severni Evropi, bi v njem pričakovali dosti bolj depresivno razpoloženje.


 

Življenje ni večno, zato so nenehno zaljubljeni

»Tu so vsi nenehno zaljubljeni, tako kot naš Fahim,« v smehu pove Đurđa in mlademu, lepo urejenemu Afganistancu napol v šali in napol zares kar po srbsko zagrozi, da ga bo ubila, če se ne bo nehal brezglavo metati za vsako žensko, ki pride mimo. Fahima, prijaznega mladeniča v zgodnjih dvajsetih letih, smo zmotili v učilnici med učenjem srbskega jezika; večno nasmejani mladenič velja za nekakšnega lokalnega plejboja.

»Fahim, kdaj bo spet poroka,« Đurđa v smehu nadere Afganistanca in pojasni, da se je v zadnjih nekaj mesecih že trikrat resno nameraval poročiti. Dvakrat so ga nekako prepričali, da to ni najboljša zamisel, tretjič pa jim ni uspelo – mimo je prišla malo starejša Iranka s tremi otroki, ki je bila dosti bolj prepričljiva in je mladega Afganistanca zvlekla v zakon. Zakon se je zelo hitro klavrno končal z obtožbami o nasilju, Afganistanec si je nakopal težave, prebrisana Iranka pa si je tako izborila prostor v varni hiši, kjer imajo dosti boljši standard namestitev kot v azilnem centru.


 

Ljubezen do športa je omejena zgolj na kriket

Med številnimi dejavnostmi za krajšanje neskončnih dnevov negotovosti, ki jih Krnjača ponuja svojim varovancem, igra šport pomembno vlogo. Vendar se organizatorjem ni niti sanjalo, da lahko s pripravo odbojkarskega in nogometnega igrišča tako močno brcnejo v temo.

»Samo kriket igrajo po cel dan. Poskušali smo z odbojko in nogometom, pripravili smo turnir, nič jih ne zanima. Ko sem jim hotela postaviti mrežo za odbojko, so me sprehodili čez cel center in našli lokacijo tam, kjer jim mreža ne ovira igranja kriketa,« nam je povedala Đurđa in tako posredno tudi odgovorila, od kod prihaja največ njenih varovancev, torej iz Afganistana in Pakistana.


 

Raje se strižejo, kot koljejo bele Evropejce

Đurđa, ne ravno visoka mati najstnice, ima bogate izkušnje z delom z migranti. Strahove pred hordami kriminalnih prišlekov, kakor migrante v svojih mitih radi opisujejo evropski desničarji, med smehom odločno zavrne. »Ko so bili nameščeni v skladiščih na območju današnjega gradbišča Beograda na vodi, sem redno hodila tudi po štirikrat na dan v tiste hangarje. V vsakem je bilo po 400 do 500 Afganistancev in Pakistancev, večinoma mladih moških. Tja sem šla sama ali z enim ali dvema kolegoma, nikjer se ni nič videlo, čista tema, vse zakajeno. Seveda nismo imeli orožja in nikoli nisem imela nobenih težav z njimi,« pomiri sogovornica.

Čeprav se zaveda, da so med njimi, tako kot med nami, različni ljudje – včasih se stepejo, med njimi so tudi nepošteni in kriminalci –, se ji zdi ilustrativno, da vsi ti mladi moški zelo radi obiskujejo frizerski salon, ki so ga uredili v eni od barak azilnega centra. Ali je frizerski salon bolj obiskan kot improvizirana molilnica, si ni upala ugibati. Je pa to prepričljivo najbolj obiskan skupni prostor v azilnem centru.




 

Ljubezen je motor vsega

Frizerski salon, ki so ga humanitarne organizacije postavile in opremile za uporabo obeh spolov, so kmalu zavzeli moški. Tri dni na teden je namenjen striženju moških, dva dni pa si tam pričeske urejajo dame. Koliko je za takšen naval zaslužna mična Maročanka Imane, ki salon vodi in skrbi za red v njem, ne ve nihče. Toda kdor bi trdil, da prijazna pojava 25-letnice ne vpliva na povpraševanje moških po frizerskih storitvah, bi se zlagal.

»Tako kot vsi mi so tudi ljudje v teh težkih razmerah radi urejeni. Tu pri nas je veliko mladih in zanje je značilno, da se jim veliko suče okoli ljubezni in videza,« pravi Imane, ki se je že dovolj dobro naučila srbsko, da lahko pomaga tudi kot prevajalka.


 

Ljubezen je resnično lahko pogubna

Mlade moške Krnjače nenehno svarijo pred dekleti iz bližnjega romskega naselja, ki skrivaj preplezajo ograjo centra in se vtihotapijo med migrante ter poskušajo od njih v zameno za spolne usluge izvleči kak evro ali dolar. Đurđa in njeni kolegi iz vodstva centra morajo pri mladih odigrati starševsko vlogo in jih seznaniti z vsemi nevarnostmi, ki jim grozijo ob tovrstnih spolno-finančnih transakcijah.

Da je ljubezen resnično lahko pogubna, pa dobro ve Maria Masih, 25-letna katoličanka iz pakistanskega Karačija. Skupaj z 28-letnim možem Nabilom, prav tako katoličanom, je Maria na begu že tri leta. Ne bežita zaradi vojne, temveč zaradi ljubezni. Maria in Nabil imata dveletno hčerko Diane Jacqueline in rada bi se preselila v Italijo, kjer živi in dela Marijin brat. Zakaj beži iz države, ki ni v vojni?

»Ne bežim zaradi vojne, ampak zato, da lahko živim in preživim s fantom, ki sem si ga izbrala sama. Oče mi je za moža izbral mojega bratranca, ki je bistveno starejši od mene in ga ne maram. Ker sem se odločila poročiti z moškim, ki ga ljubim, sem si nakopala jezo očeta in njegove vplivne družine, ki me hoče zdaj ubiti,« pravi Masihova.

Čeprav so v njihovi družini katoličani, se v skladu z navadami večinoma muslimanske okolice tudi pri njih ženske pokrivajo in so močno podrejene moškim članom družine. Kot prva v družini petih sestra in dveh bratov Masihova ni privolila v dogovorjeno poroko.




 

Kruta izbira med šolo in vlogo stroja za rojevanje

Ko je končala srednjo šolo, je Maria želela študirati, a ji tega starši niso dovolili, ker verjamejo, da se mora ženska čim prej poročiti, in to s človekom, ki ga za njo izberejo starši. V nasprotnem si jemljejo pravico, da jo ubijejo.

»Doma ne bi preživela. Večkrat sem bila hudo tepena, da bi pustila svojega fanta in privolila v dogovorjeno poroko. Zato sem tvegala vse in zbežala. Najprej sva se skrivala v Pakistanu, a ker sta moj oče in bratranec, ki bi po dogovoru med družinama moral postati moj mož, politično vplivna, mi zgolj beg iz Karačija v druga mesta ni pomagal. Morala sva zapustiti državo,« pravi Maria.

Iz Pakistana je zbežala v Turčijo, iz Turčije je odšla v sosednjo Grčijo, kjer se ji je rodila hčerka, od tam pa je skupaj z možem in hčerko po balkanski poti skušala priti do svojega starejšega brata v Italiji, a se je začasno zataknila v Srbiji.

Tam namerava počakati do pomladi, ko bodo temperature za težko pot na zahod bolj primerne. Od kod ji upanje, da ji bo v Italiji bolje kot doma? »Moj brat ni kot drugi sorodniki v Pakistanu. V Italiji je že dovolj dolgo, da me razume in mi je pripravljen pomagati, da se izognem dogovorjeni poroki. Brat je tak kot drugi Evropejci, zato vem, da bom v Italiji varna,« dodaja Masihova.