Le evropska pot lahko ustavi sovraštvo na Balkanu

Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je v petek imenoval Matthewa A. Palmerja za posebnega odposlanca za Zahodni Balkan. Diplomat in avtor političnih in diplomatskih trilerjev, ki bo ameriški posrednik v ključnih pogajanjih med Beogradom in Prištino ter iskalec rešitev za stabilnejšo in bolj funkcionalno Bosno in Hercegovino, si je včeraj vzel pol ure za bralce Dela.

»Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac,« je v lepi srbščini med kramljanjem pred najinim pogovorom zapel dolgoletni diplomat, ki je poročen z Beograjčanko. Ali je prepričanje, da se Balkanu odpira novo upanje, zgolj tipično ameriški optimizem ali morda kaj več, bo pokazal čas. Balkan nima veliko časa.
 

Na Zahodnem Balkanu je v zadnjem obdobju nastal vtis, da so ZDA nekoliko pozabile nanj. Je to res?

Upam, da bo eno od sporočil mojega imenovanja za posebnega odposlanca za Zahodni Balkan to, da je naša vlada zavezana Zahodnemu Balkanu, polni integraciji tega območja v evropske in evroatlantske institucije. Jasno je, da to zahteva prizadevanje, pozornost in politični kapital.

To je lepo slišati, a EU si kaj dosti ne prizadeva za širjenje na Balkan. Kaj storiti, da se to spremeni?

Veliko časa nameravam preživeti ne le na Zahodnem Balkanu, ampak tudi v pogovorih z evropskimi partnerji in zavezniki, da jih prepričam o skupni viziji. Želimo si mirne, napredne in stabilne regije, ki bo vključena v evropsko družino držav.

Zakaj je to pomembno za Evropo?

Kot smo v preteklosti že večkrat videli, nestabilnost na Balkanu ne ostane le tu, ampak poganja prihodnje nestabilnosti in ima posledice za Evropo. Pomembno je, da je ta regija stabilna. Edina pot v to smer vodi skozi evropske integracije.

V BiH in Srbiji se pogosto zdi, da so opustili upanje, da bodo kdaj postali del EU. Se motijo?

Oktobra bo evropski svet imel priložnost, da na novo obudi to upanje, ko se bodo odločali o odprtju pristopnih pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo. Upamo, da bo ta odločitev pozitivna in da bo poslala prave signale regiji, posebno Severni Makedoniji.

Makedonci lahko rečejo, da so svojo nalogo opravili in da je zdaj na vrsti EU.

Prespanski sporazum je najpomembnejši diplomatski dosežek na Balkanu po daytonskem sporazumu, a je krhek in treba ga je okrepiti. Oktobra bodo evropski voditelji imeli priložnost, da naredijo prav to. To je sporočilo, ki ga želimo deliti z vsemi našimi partnerji in zavezniki na najvišji ravni. To je pomembna priložnost in upam, da so jo naši prijatelji iz EU pripravljeni takoj zagrabiti.

Dayton je še pomembnejši, saj je ustavil vojno. Zdi pa se, da nikomur več ni mar za daytonski sporazum, znotraj BiH ga rušijo tako Milorad Dodik kot nekateri hrvaški krogi. Kaj storiti, da sporazum ne bi odmrl?

Nikoli ni bil namen, da bi ta ostal zamrznjen v času. Namen je bil, da se z razvojem institucij v spremenjenem položaju zagotovi funkcionalnost sporazuma. BiH potrebuje pot v EU. To pomeni, da bodo potrebne reforme v načinu delovanja institucij, ki jih je utemeljil daytonski sporazum. Naj navedem primer potrebe po spoštovanju razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Sajdić in Finci, ki zagotavlja vse pravice ljudem, ki niso Hrvati, Bošnjaki ali Srbi. To zahteva evolucijo sporazuma.

Sta pot v EU in pot v Nato medsebojno pogojeni, kar zadeva BiH?

Mi poti v Nato in EU ne vidimo kot konkurenčnih, ampak kot komplementarni poti. Upamo, da voditelji lahko najdejo pot naprej. ZDA bomo na tej poti njihov partner, da podpremo evropsko perspektivo za vse narode v BiH.

Član predsedstva BiH Milorad Dodik grozi, da bo Srbe umaknil iz vojske BiH, sodstva, tožilstva, ker so podporo Dodikovemu kandidatu pogojevali z njegovo podporo za Nato. Kako gledate na to?

Vemo, da je Dodikov pogled na prihodnost BiH drugačen od našega. Obstaja razlog, da je Dodik podvržen sankcijam OFAC (Office of Foreign Assets Control), ki so posledica njegovih stališč proti daytonskemu sporazumu. Globoko nas skrbi Dodikova retorika. To je nekakšno izsiljevanje. Tako se politike v tako krhkem položaju, v kakršnem je ta država, ne vodi.

Ves čas govorite o pomembnosti delujočih institucij v BiH, a interes partnerjev, s katerimi sodeluje tudi ameriška administracija, ni krepitev institucij, ker bi jih močne institucije jutri utegnile preganjati.

Mi si ne izbiramo voditeljev, s katerimi želimo biti partnerji. To so na demokratičen način izbrani posamezniki, s katerimi moramo najti način za sodelovanje. Z nekaterimi se strinjamo bolj, z drugimi manj, a pri uresničevanju naših interesov bomo sodelovali z vsemi. Ti pa so zelo blizu interesom držav v regiji.

Kako Srbe in Bošnjake prepričati, da je Nato dober, če je v svojo družbo sprejel Hrvaško, ki ji vlada HDZ, pod katero so bili med vojno v BiH storjeni zločini, za katere so bili vojaški voditelji Hrvatov v BiH obsojeni?

Vse strani v BiH imajo zelo utemeljene razloge, da so globoko nezadovoljni s svojim vodstvom na nacionalni ravni. Sočasno pa lahko spremljamo zelo zanimive zadeve, ki se dogajajo na lokalni in kantonalni ravni v BiH. Poglejte sarajevsko kantonalno vlado, ki jo obvladujejo državljanske stranke z zelo drugačnim pogledom na prihodnost BiH in njeno vodenje. Menim, da bomo v prihodnosti videli več dejavnega sodelovanja in partnerstev med mednarodno skupnostjo in lokalnimi oblastmi, z župani, s kantonalnimi vladami. To bo krepilo občutek nacionalne identitete BiH v nasprotju s tradicionalno pripadnostjo etnični skupnosti.

Dodik deluje samozavestno. Od kod mu toliko samozavesti?

Verjamem, da mu njegov odnos do Vladimirja Putina in Ruske federacije daje občutek samozavesti, da ima podporo za svoje početje. Ruska vizija za Zahodni Balkan je močno drugačna od naše, ki temelji na vladavini prava, transparentnosti, dobrega vladanja, odgovornosti in sodelovanja med narodi. Rusi pa so večkrat pokazali, da si želijo drugačne regije, kjer vlada določena stopnja kaosa in nepredvidljivosti.

Srbi o vas, Američanih, pravijo enako kot vi o Rusih – da je v vašem interesu kaos na Kosovu. Tam je videti več ameriških zastav kot zastav EU. Vplivni ste. Zakaj razmer ne uredite in utišate kritike?

Ne gre tako. Stabilnost se mora vzpostaviti na terenu, edina dolgoročna rešitev kosovskega vprašanja bo tista, o kateri bodo ljudje v Beogradu in Prištini prepričani, da je to njihova rešitev in jim ni vsiljena od zunaj. Ta pogajanja bomo podprli in podprli bomo kompromis, za katerega se bosta obe strani dogovorili. Srbija mora Kosovo priznati kot sosedo, kot suvereno in neodvisno državo, in ne Kosova obravnavati kot svoje lastnine.

Kosovo pa mora narediti enako s Srbijo in vzpostaviti razmere, ki bodo Beogradu omogočila priznanje Kosova. Jasno je, da je priznanje Kosova za Srbijo velikanska stvar. Kosovo pa mora ustvariti razmere za boljšo prihodnost za vse narode Albance, Srbe in vse druge, in smo pri definiciji nacionalnih držav. Naša vizija za Zahodni Balkan je, da bi bile vse države države državljanov, ne zgolj last določene etnične skupine.
 

Kakšno je vaše stališče glede morebitnih sprememb meja na Kosovu in jugu Srbije?

Menim, da je to stvar dogovora dveh strani, da sami določita parametre sporazuma. Vsak dogovor, kakršenkoli že bo, bo vseboval več dimenzij, politično, varnostno, ekonomsko, kulturno in morda celo ozemeljsko. Mi bomo podprli karkoli, okoli česar se bosta državi dogovorili.

Če se dogovorita za izmenjavo ozemelj in spremembo meja, smo za to odprti, vendar to ne pomeni, da imajo od nas za takšno rešitev prazen ček. Medtem ko se zdi, da Srbom takšna rešitev najbolj ustreza, na albanski strani takšna rešitev nima politične podpore. Tu ni vprašanje, kaj ZDA podpirajo, temveč, okoli česa sta se sprti strani zmožni dogovoriti.

Nihče iz tega procesa ne sme priti kot poraženec. Načeloma ZDA niti ne podpirajo niti podpirajo spremembo meja na tem območju, če to ne bo sad dogovora med dvema stranema.
 

Kako Kosovo prepričati v umik carin, ki so poleg Srbije prizadele tudi BiH?

Carine na najbolj škodijo Kosovu. Ogrožajo možnosti za uspeh dialoga, slabšajo mednarodni položaj Kosova in če stopite korak nazaj, boste videli, da so carine strateška napaka Kosova.

Z vstopom Kosova v volilni cikel upamo, da bo naslednja vlada pripravljena bolje sodelovati z ZDA in drugimi partnerji ter predvsem, da bodo dojeli, da si morajo pomagati sami. Prvi korak je, da umaknejo carine, da se lahko vrnejo k pogajanjem z Beogradom. Če tega ne bodo zmogli na političen način, bodo pahnili Kosovo v grozno težak položaj.