Lahko Theresa May oživi »mrtev« dogovor o brexitu?

Kljub temu da je voditeljem EU v nedeljo uspelo potrditi dogovor o brexitu, njegova usoda v celoti temelji na ratifikaciji v britanskem parlamentu. Če ta dogovora ne potrdi, se lahko zgodi, da se bodo pogajanja spet znašla na točki nič, tako britanska kot evropska stran pa se bosta spopadli z vrsto težkih, potencialno nepremagljivih vprašanj.

Možnosti, da bo britanski parlament 12. decembra potrdil dogovor o brexitu, so zelo majhne. V Westminstru je razširjeno prepričanje, da je bil »mrtev«, še preden so ga v nedeljo potrdili voditelji EU. Ključne težave so v formulaciji tako imenovane rezervne rešitve vprašanja irske meje (ang. backstop), ki ima neposredne posledice za britanske ambicije po vodenju neodvisne trgovinske politike, in ohranjanju vpliva Sodišča EU nad določenimi deli britanske zakonodaje. Kritiki dogovor razglašajo za kapitulacijo. Prepričani so, da vlada z njim ne uresničuje niti izida referenduma niti zavez, ki jih je vladajoča konservativna stranka v zvezi z brexitom dala na zadnjih parlamentarnih volitvah.
 

Nenačelna koalicija

Theresa May je poslance vseh parlamentarnih strank včeraj pozvala, naj podprejo dogovor, rekoč, da boljšega ni. Njegova zavrnitev, je vztrajala, bi pomenila vrnitev na začetek. »Naša naloga v prihodnjih tednih je, da natančno pregledamo dogovor, o njem razpravljamo, poslušamo naše volivce in se odločimo, kaj je v nacionalnem interesu.«

 Nezadovoljstvo nad pogoji britanskega izstopa iz EU je v britanski javnosti in politiki tako razširjeno, da se marsikdo sprašuje, kakšen je pravzaprav namen dvotedenske kampanje, med katero bo premierka poskušala svoje poslanske kolege in javnost prepričati o tem, zakaj je sporen dogovor boljši od vseh drugih alternativ – izstopa brez dogovora oziroma razpisa novega referenduma. Theresa May in njeni najtesnejši sodelavci navzven delujejo prepričani, da njihova prizadevanja ne bodo šla v nič in da bo parlament na koncu podprl njihov načrt. Toda še prej se utegne proces britanskega izstopanja iz EU močno zaplesti.

Za zdaj se zdi, da bo proti dogovoru v britanskem parlamentu glasovala celotna opozicija, vključno s severnoirskimi demokratičnimi unionisti, od katerih je odvisna večina manjšinske vlade Therese May. Še precej večji problem za premierko predstavljajo uporniki v njeni lastni stranki. Kar 91 od 316 konservativnih poslancev se je v zadnjem tednu javno izreklo proti njenemu dogovoru z EU. Med njimi niso samo zagovorniki brexita, ampak tudi njegovi nasprotniki. Oboji menijo, da je dogovor porazen in Združeno kraljestvo pušča v precej slabšem položaju, kot ga ima kot članica Unije. To je pa tudi vse, o čemer se strinjajo. Britanska vlada očitno verjame, da se prav v tej nedoslednosti skriva priložnost za britansko premierko in njen dogovor. »V parlamentu je zelo malo ljudi, ki si želijo izstopa brez dogovora, in zelo malo ljudi, ki si želijo nov referendum. To je začetna pozicija,« je pojasnil eden od premierkinih najtesnejših zaveznikov v vladi, državni sekretar za pravosodje Rory Stewart.

Tvegana strategija

Vse več je ugibanj o tem, da bi britanski poslanci o dogovoru glasovali dvakrat. Če bi dogovor v prvo padel, bi se Theresa May teoretično lahko vrnila za pogajalsko mizo in EU prosila za spremembe najspornejših členov. Med evropskimi politiki in diplomati obstaja soglasje, da ji večjih sprememb ne bi uspelo zagotoviti, ampak kvečjemu majhne, kozmetične popravke. Če ti ne bi bili dovolj za prepričanje večine britanskih poslancev, da spremenijo svojo odločitev, bi svojo nalogo opravili finančni trgi. Strmoglavljenje cen delnic in zvišanje donosov na državne obveznice bi povečalo strah pred nastankom resne finančne in gospodarske škode. Marsikateri poslanec, tudi opozicijski, bi dvakrat premislil o tem, da bi tudi v drugo glasoval proti dogovoru.

Takšna strategija potrjevanja je zelo tvegana, saj temelji na velikih domnevah in procesih, nad katerimi britanska vlada nima neposrednega vpliva. Njen neuspeh bi povečal možnost nastanka resne politične oziroma ustavne krize. Skoraj gotovo bi vodil v menjavo na vrhu vlade, in to le nekaj mesecev pred iztekom roka za pogajanja.