Kurdi in njihovi »zaščitniki«

Čeprav je Trump tvitnil, da ga ne bi motilo, če bi Siriji pomagali zaščititi Kurde Rusija, Kitajska ali Napoleon Bonaparte, bi bilo, kar zadeva kitajsko pomoč za Kurde, bolje računati na zadnjega. Na Napoleona.

Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang je včeraj pozval Turčijo, naj takoj prekine vojaške posege v Siriji in se »vrne na pravo pot«. In vendar ne more niti en narod, ki ga uradni Peking oceni za »separatističnega«, računati na (odprto) pomoč azijske sile. Predvsem ne na vojaško zaščito.

Uradni Peking je še leta 2017 izrazil jasno nasprotovanje prizadevanjem iraških Kurdov, da bi s pomočjo referenduma dobili pravico do ustanovitve svoje države. Takrat se je Kitajska postavila na stran iraške ozemeljske celovitosti, ponovila pavšalno obsodbo vseh separatističnih gibanj in vse to storila s figo v žepu. Hkrati je azijska sila namreč intenzivno povečevala investicije v kurdska naftna polja, a ker je bil že leta 2014 v mestu Erbil odprt kitajski konzulat, je bilo jasno, da bo Peking v zvezi s Kurdi igral dvojno igro.

Ali celo trojno. V nekem trenutku je bila Kitajska na strani ozemeljske celovitosti vseh držav, v katerih živi kurdski narod. V drugem je bila pripravljena izkoristiti energetsko bogastvo, shranjeno pod kurdskimi nogami. V tretjem je pripravljala kurdsko karto kot protiukrep za morebitno podporo Turčije Ujgurom v kitajski avtonomni pokrajini Xinjiang.


 

Zapletena kitajska vloga

Tako je vloga azijske sile v reševanju kurdskega vprašanja bila in je še vedno najbolj zapletena od vseh velesil, ker je to, kako bo obravnavala Kurde, odvisno od situacije in lokacije. Če je to iraški Kurdistan, v njih vidi predvsem nafto. Če je to kurdska manjšina v Turčiji, Peking v njej vidi politično karto. Če gre za Kurde v Siriji, se zdi Kitajcem najpomembnejše, koliko bodo uporabni za boj proti islamistom, in to konkretno proti džihadistom, ki so prišli na sirsko ozemlje iz Xinjianga in so se tu usposabljali za nadaljnje protikitajsko delovanje s ciljem ustanovitve islamske države ali celo kalifata.

Gre za Turkistansko islamsko partijo, ki je v Siriji ustanovila močno vejo in organizirala udeležbo ujgurskih salafistov v državljanski vojni. Prav njihovo delovanje na sirskem bojišču je bilo glavni razlog, da uradni Peking podpira predsednika Bašarja al Asada in da je Kitajska večkrat (z Rusijo) vložila veto na resolucijo varnostnega sveta OZN o Siriji. To je storila tudi prejšnji mesec, ko je 12 od 15 članov tega organa glasovalo o tem dokumentu, ki poziva k premirju v pokrajini Idlib. Kitajski predstavnik Zhang Yun je pojasnil veto s trditvijo, da mora rešitev humanitarnih problemov v Siriji vključevati tudi ukrepe za odpravljanje terorističnih organizacij, ki so primarni vzrok za krizo.

Kurdi bodo po mnenju Kitajske še naprej eden od najbolj izdanih narodov v zgodovini. Če niso več koristni za boj proti teroristom, lahko računajo samo na Napoleona. Kar zadeva pripadnike IS v ujetništvu, ki zdaj izrabljajo trenutek kaosa in bežijo iz taborišč, je za Peking, podobno kot za Trumpa, dobra opcija, če se usmerijo proti Evropi. V tem primeru bodo Evropejci manj očitali Kitajcem kršitve človekovih pravic v Xinjiangu. Morda bodo celo govorili isti jezik.