V nadaljevanju preberite:

Še nikoli doslej ni bežalo v tujino toliko Kubancev kot zadnje čase, pomanjkanje hrane in zdravil ni bilo tako hudo niti v »specialnem obdobju«, ko so Havano zapustili Rusi, takrat še Sovjetska zveza.

Cene rastejo v nebo, ogromne vsote denarja sicer nenehno krožijo, a se nikoli ne vrnejo v banke. Dogaja se beg denarja neznano kam, ker država tega preprosto ne zmore nadzirati.

Inflacija je uradno 30-odstotna, v resnici pa veliko višja, cen ne zmore ustaviti nihče, vrednost pesa je letos padla za polovico. Država, ki jo še naprej vodi partijski vrh, je sporočila ljudstvu, da razglaša gospodarsko vojno stanje.

Odločitev oblasti o vojnem stanju v času miru je vlada objavila v partijskem glasilu, dikcija zapisanega je bila skrajno nenavadna za kubanske razmere, že nekaj ur pozneje pa je Miguel Díaz-Canel, predsednik države in partijski šef, vsaj formalno prvi mož v državi, sprožil še en val jeze. Sporočil je karibskim državam, ki jih dosega orkan Beryl, da lahko računajo na Kubo, poslala jim bo vso potrebno pomoč, tudi hrano in zdravila.

V javnosti je završalo. Díaz-Canel je enkrat berač, na vse strani prosi za pomoč, drugič pa ponuja, česar nima. Še pred nekaj dnevi je moledoval za pomoč, ker so ves otok junija obilno zalivala deževja, je zapisalo na tisoče Kubancev na spletnih straneh, ki tudi njim niso več tuje.