Katalonci so dobili krepko lekcijo: vrhovno sodišče v Madridu je devet od dvanajstih nekdanjih voditeljev, ki so jeseni 2017 hoteli popeljati Katalonijo v neodvisno republiko, zaradi vstajništva in zlorabe javnega denarja obsodilo na visoke zaporne kazni od devet do 13 let. Preostala trojica jo je odnesla bolje, saj ji ne bo treba (vsaj) za zapahe ... Zato pa so že ulice preplavili ogorčeni in jezni Katalonci.

Kazen je »škandalozno« visoka, posebno ker, kot verjamejo neredki v Kataloniji – in recimo novinar Martí Estruch – pravega zločina ni bilo. Vemo, koliko je bilo v Barceloni pred leti prizadevanj za legalni referendum; kako docela nemogoč je bil dialog med nekdanjo špansko vlado konservativnega premiera Mariana Rajoya in independentistično katalonsko oblastjo Carlesa Puigdemonta; kako neomajno je potem katalonski predsednik, tudi pod pritiski dela domače javnosti, vztrajal pri referendumu oziroma referendumu in kako trmasto se je španska stran sklicevala na ustavo in samo ustavo; kakor je znana vsa katalonska osamosvojitvena polomija, ki so ji sledila priprtja nekaterih voditeljev, recimo podpredsednika Oriola Junquerasa, in prebegi drugih na tuje, denimo predsednika Puigdemonta. ... Kot je danes po razsodbi za Delo povedal Martí Estruch, »smo vedeli, kaj se bo zgodilo. Škandalozno je, da si sodišče obtožencev, potem ko jih je dve leti prikazovalo za nasilne, ni upalo obsoditi zaradi upora. Se je morda zbalo evropskega sodišča?« Kazni so resda precej nižje od zagroženih: če bi nekdanjega podpredsednika Junquerasa obremenili še upora, bi moral za zapahi odsedeti do 25 let, in vendar, kot so ogorčeni mnogi v Kataloniji in na tujem, sramotne. 


 

Katalonci na ulici

Takoj ko so bile znane razsodbe, so Katalonci solidarnostno preplavili posamezne ulice v Barceloni in blokirali nekatere ceste ... Pričakovati je ogromno protestov, pravi Martí Estruch, »potem pa bomo videli, kam lahko vse to vodi«. Je mogoče, da bi, kakor so Katalonci vsa leta doslej znali krotiti nacionalistične strasti in ohranjati mirno kri, tokratno »kazen« prenesli miroljubno in dostojanstveno? Nekdanji predsednik Carles Puigdemont je iz eksila v Belgiji nemudoma tvitnil, češ, kakšen »odklon«, saj da je to »skupaj sto let zapora«, zato je »napočil čas, ko se je treba odzvati kot še nikoli. Za prihodnost naših sinov in hčera. Za demokracijo. Za Evropo. Za Katalonijo.« Oglasili so se tudi obsojeni, povečini spodbudno, češ, osamosvojitvena prizadevanja je nujno ohraniti. Junqueras, denimo, je napovedal, da se bo vrnil še »močnejši, odločnejši in še bolj predan, kot kdaj prej«, in pozval slednike, naj nadaljujejo ... Nekdanja predsednica parlamenta Carme Forcadell je prepričana, da se je zgodila krivica, »kajti svobodna parlamentarna razprava ni zločin«, medtem ko nekdanji minister Josep Rull verjame, da »jim niso sodili zaradi dejanj, saj bi bili v tem primeru oproščeni. Obsodili so nas zaradi idej.«




 

Žalostni dan

Tudi drugi obsojeni so, kot je mogoče povzeti, odločeni, da prastari boj Kataloncev ni končan, čeprav je danes dan žalosti in odločitev vrhovnega sodišča »napaka«. Kmalu se bo tako pokazalo, koliko bi lahko razsodbe v resnici »vplivale na tok španske zgodovine«: koliko so Katalonci (oziroma katalonski independentisti) še pregovorno demokratično potrpežljivi, ali so morda, tudi zato ker jih politična Evropa ves ta čas nekako ni hotela ne slišati ne videti, že na robu živčnega zloma. S prvo vrsto katalonskih voditeljev za dolgoletnimi zapahi in v eksilu španska stran nemara verjame, da je independentistično gibanje v Kataloniji zadušeno (čeprav morda samo za generacijo ali ...?) – da je bila lekcija politično razumljena.