V nadaljevanju preberite:

Prav tistega 24. marca 1999, torej na dan, ko je Nato pod vodstvom ZDA začel bombardirati srbske strateške objekte, da bi se končalo nasilje nad kosovskimi Albanci, je ruski premier Jevgenij Primakov sedel v letalu na poti v ZDA, v upanju, da bo od Mednarodnega denarnega sklada dobil posojila in ugodnejše pogoje za odplačevanje dolgov iz časov Sovjetske zveze.

Ko je izvedel za začetek »humanitarnega posredovanja« proti Beogradu in režimu Slobodana Miloševića, je Primakov telefoniral ameriškemu podpredsedniku Alu Goru in zahteval, naj se bombardiranje takoj ustavi. Odgovor je bil kratek in hladen: napad na Srbijo je bil neizogiben, Rusija pri tem nima besede.