Koreji mir, Kitajski vojna

Odkar je ameriški predsednik Donald Trump objel severnokorejskega voditelja Kim Džong Una in skoraj v istem trenutku zagrozil Kitajski s carinami, vodstvo v Pekingu odločno trdi, da ni povezave med napovedano denuklearizacijo Korejskega polotoka in čedalje bolj verjetno trgovinsko vojno.

Včeraj je kitajska vlada z odobravanjem sprejela sporazume, ki sta jih Kim Džong Un in južnokorejski predsednik Mun Dže In sprejela o dodatnih korakih na poti opuščanja jedrskega orožja in miru, čeprav je Trump neposredno pred tem izjavil, da »verjetno ne bo druge izbire« kot uvedba carin na celoten uvoz iz Kitajske. Azijska sila je takoj vrnila udarec v obliki carin na ameriško blago v vrednosti 60 milijard dolarjev, je pa še naprej zagotavljala, da ne bo spodkopavala severnokorejske denuklearizacije in s tem pritiskala na Washington. Ti vprašanji, so zatrdili kitajski funkcionarji, nista povezani.
A pravzaprav sta.

Ko je Kim po drugem krogu pogovorov z Munom izjavil, da je pripravljen pred mednarodnimi strokovnjaki trajno postaviti poligon za preizkušanje raketnih motorjev in izstrelišče v oporišču Tongzhang Ri, je gotovo skrbno izbral pravi trenutek za obljubo. Spoznal je, da mu Trump, kakršenkoli že je, daje priložnost, da zdaj ali nikoli konča korejsko vojno, ki so jo leta 1953 ustavili zgolj s premirjem, ne pa tudi z mirovnim sporazumom, in to brez provizije, ki bi jo sicer moral plačati Kitajski.

Prav zato, ker se mora politično vodstvo v Pekingu zdaj osredotočiti na vzroke in posledice trgovinske vojne, se je Kimu odprl prostor za svobodno pomikanje v smeri, h kateri je težil od nekdaj. Neodvisen – ali vsaj manj odvisen od Kitajske kot kdaj prej – je lahko napovedal skorajšnji odhod v Seul in še eno zgodovinsko srečanje z Munom ter še en posreden objem s Trumpom. To bo prvi prihod katerega severnokorejskega voditelja v južnokorejsko glavno mesto, vse drugo, kar je vpisano v skupno izjavo voditeljev obeh Korej, je logična posledica gesla, pod katerim poteka srečanje v Pjongjangu: »Mir, nova prihodnost!«
 

Dvajsetletna trgovinska vojna

Severovzhodna Azija še najbolj spominja na tehtnico, na kateri je treba, ko je več miru na eni strani, dodajati več vojne na drugi. Kitajsko-ameriška trgovinska vojna, je v torek dejal Jack Ma, ustanovitelj spletnega prodajnega velikana Alibaba, utegne dolgo trajati. Treba je računati na 20-letno vojno.

Po trditvah določenih virov je vodstvo v Pekingu obsedeno z vprašanji, na katera ne dobiva zadovoljivih odgovorov: zakaj ameriški predsednik vse to počne? Hoče zgolj ustaviti kitajski vzpon do statusa velesile ali je njegov namen strmoglavljenje komunistične partije? Vsi se strinjajo, da je Trump proti Kitajski izbral najradikalnejši pristop od leta 1972, se pa bistveno razlikujejo ocene končnega izida takšne politike. Po mnenju nekaterih analitikov ZDA izgubljajo vojno, še preden se je ta uradno začela, drugi so opozorili, da ostaja Kitajska brez streliva za nadaljnje spopade (glede na to, da iz Amerike uvaža veliko manj, kot izvaža vanjo). Dejstvo, da se borze hitro privajajo vojnemu ozračju, tako da imajo, ko gre za vrednost indeksov, zelo majhne izgube, si je mogoče tolmačiti kot pozitivno znamenje splošne gospodarske stabilnosti v Aziji pa tudi kot skrb zbujajočo napoved, da ima že vsak svoj alternativni trg. Evropske družbe, na primer, počasi selijo proizvodnjo ne le iz Kitajske, temveč tudi iz ZDA, v Vietnamu in na Filipinih pa si že veselo manejo roke.



Kitajska, ki jo mučijo vprašanja o trgovinski vojni, ima v resnici pri vpletanju v proces korejskega popuščanja napetosti čedalje bolj zvezane roke. Predsednik Xi Jinping je, denimo, že sprejel možnost sklenitve tristranskega mirovnega sporazuma med obema Korejama in ZDA, torej brez Kitajske. Zdaj lahko le še upa, da bo Kim Džong Un v resnici za vedno zaprl jedrsko oporišče Jongbjon. Obljubil je namreč, da bo to storil, če bodo ZDA uvedle »povračilne ukrepe«. Nevarnost jedrske vojne je dala prostor trgovinskemu spopadu. O miru še vedno govorijo zgolj kot o možnosti.