Komu pripada fonoteka nekdanjega Jugotona

Pred leti so le nekateri mediji namenjali pozornost izjavam posameznih glasbenikov – skupin Azra, Bijelo dugme, Novi fosili … –, da si naslednica hrvaške glasbene založbe Croatia Records nezakonito prisvaja njihove pesmi in z njimi služi milijone.

Tovarna jugoslovanske glasbe

Primer so prevzela sodišča, pred kratkim pa je ustavno sodišče odločilo, da je Jugoton 28 let nezakonito služil na račun pesmi, ki si jih je na nezakonit način prisvojil v privatizaciji. A zgodba s tem še ni končana. Kot vse kaže, se bo zdaj preselila na evropsko sodišče v Strasbourgu.

Kaj bo s fonogrami (po zakonu in konvencijah vsak posnetek zvokov kake izvedbe, ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo), ki so nastali pred letom 1993 in ki jih Croatia Records od takrat prodaja ter z njimi služi ne tako male denarje – in ki jih je, za povrhu, družba, sicer naslednica največje diskografske hiše v nekdanji Jugoslaviji, zagrebškega Jugotona, povsem napačno ocenila in sprivatizirala?

Ni skrivnost, da je v fonoteki nekdanjega Jugotona, zdajšnje Croatie Records, na tisoče posnetkov, večinoma prvih posnetkov znanih skupin, kot so Bijelo dugme, Azra, Novi fosili, pa posnetki Iva Robića in tudi nekaterih slovenskih izvajalcev, med njimi Marjane Deržaj ali slovitih Avsenikov. Navsezadnje Jugotonu niso zaman pravili »tovarna jugoslovanske glasbe«.

Želimir Babogredac je predsednik uprave Croatie Records od leta 2006. FOTO: Dragan Matić/Cropix

V igri so milijoni

Med tistimi, ki so velikokrat opozarjali na krivico, ki da jo glasbenikom, tudi skupini Azra in njemu kot njenemu frontmanu, povzroča Croatia Records, je bil Branimir Štulić, bolj znan kot Johnny. Že pred časom se je izselil iz Hrvaške na Nizozemsko, tudi od tam pa je vztrajal, da mu založba Croatia Records krati avtorske pravice, in zahteval 25 milijonov evrov odškodnine.

Založbi je leta 2012 očital, da je izvedla največji rop v zgodovini rock'n'rolla: da ga od začetka vojne ni obveščala o ničemer, medtem pa je prodala licenco za proizvodnjo njegovih plošč, da je ilegalno prodajala njegove pesmi za velike vsote, tudi po spletu oziroma prek Amazona in iTunes … »Ne gre samo za denar, ampak za to, da se jasno pove, v čem je problem. Najhuje je, da oni prodajajo moje avtorske pravice; to je enako, kot da bi mi ukradli identiteto in z mojo kartico plačali svoje račune. Kot da bi me prodali v suženjstvo,« je besnel. Ali ga je nedavna odločitev hrvaškega ustavnega sodišča vsaj za silo pomirila, nihče ne ve, je pa večina glasbenikov, vpletenih v spor, »razmeroma zadovoljna«.

Nova plošča, nova plošča (Nova ploča, nova ploča …). Zaščitni znak Jugotona, ki ni bil neznan niti v Sloveniji. FOTO: Dejan Vodovnik/Delo

Nikša Bratoš, eden bolj znanih hrvaških producentov, avtorjev in glasbenikov nasploh pa tudi predsednik Hrvaške glasbene unije (HGU), je za hrvaške medije dejal, da je končno postalo pravnomočno stališče, pri katerem HGU vztraja že leta in zaradi katerega je bila tudi pobudnica začetka spora pred leti.

V Croatii Records, ime si je založba iz zagrebške Dubrave nadela leta 1990, od leta 1974, ko je bila ustanovljena, pa se je imenovala Jugoton, so seveda manj zadovoljni. V igri so milijoni in morebitne nove in nove tožbe. Medijska vprašanja v vodstvu diskografske hiše preusmerjajo na odvetnika Igorja Svilarja, ki pojasnjuje, da saga še zdaleč ni končana in se bo skoraj zagotovo nadaljevala na sodišču v Strasbourgu.