Tovarna jugoslovanske glasbe

Jugoton, čeprav najbrž samo oddaljen spomin, je še vedno sinonim za glasbo »naše in vaše mladosti«, kakor se kar ponuja ponarodeli slogan za cockto. Porodil je popevke, ki so se uvrstile med zimzelene, in tako rekoč večne rock'n'roll, rock in punk hite, pripeljal zahodne zvezde tudi v vzhodni blok in postavil temelje novega socializma v glasbi. O tem pripoveduje razstava Jugoton – Vzhodno od raja (1947–1991), ki od sobote do konca leta gostuje v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.

Soavtorja razstave, ki je bila prvič na ogled leta 2014 v Tehničnem muzeju Nikole Tesle v Zagrebu, sta grafična oblikovalka Sanja Bachrach Krištofić in fotograf Mario Krištofić, združena v umetniško organizacijo Kultura umetnosti. Par z Jugotonom ni le odrasel, kakor mnogi v Jugoslaviji, z njim je povezana tudi njuna poklicna pot, saj sta kariero začela prav z oblikovanjem ovitkov gramofonskih plošč.

Njuno delo sta na primer prva dva albuma hrvaških skupin Dorian Gray in Denis & Denis, poleg teh kultnih novovalovskih bendov sta se podpisala tudi kot oblikovalca plošč drugih, denimo Miša Kovača, Nede Ukraden, Tajči, Magazina in Novih fosilov, kakor po spominu pobrska Mario Krištofić. V zadnjem času je njuno delo bistveno bolj raznoliko, lotevata se tudi projektov, kakršen je razstava o Jugotonu.
 

Beg iz vseh tegob življenja

Da sta si izposodila naslov knjižne uspešnice ameriškega pisatelja Johna Steinbecka Vzhodno od raja iz leta 1952, ni naključje. »Naposled pride omika in z njo zabava, razvedrilo in beg iz vseh tegob življenja,« je pisateljev rek, ki je tudi uvod v razstavo. S tem kajpada ne ponazarja le pomena zabave za duhovni blagor posameznika in zato družbe v celoti, ampak tudi pomen te glasbene založbe, ki je zrasla na krilih industrializacije in modernizacije.



Jugoton, ki so ga imenovali tovarna glasbe, je nastal leta 1947 na temelju nacionaliziranega Elektrotona (pred tem Edison Bell Penkala). Takrat gramofonske plošče še niso bile tako iskano blago, saj ni imelo prav veliko gospodinjstev gramofona, zato so izdelovali tudi druge plastične stvari, kar izdaja že prvotno poimenovanje »tvornica gramofonskih ploča i pribora, te galanterije iz plastičnih masa«.

V prvem letu so menda prodali 33.000 plošč, razmah pa sta tovarna in založba doživeli, ko so podjetja, ki so izdelovala gramofone, spoznala, da je v jugoslovanskih gospodinjstvih in tudi javnih ustanovah po teh čedalje več povpraševanja. Leta 1963 je naklada dosegala že 10 milijonov plošč.
 

Glasba kot element edinstva

V tem času se je zgodila tudi politična prelomnica. Leta 1958, ko je zagon popularni glasbi dal Opatijski festival, jugoslovanska različica italijanskega San Rema, je politični vrh spoznal pomen glasbe za enotnost federacije. Sanja Bachrach Krištofić pri tem spomni na govor partijskega veljaka Edvarda Kardelja na enem od partijskih sestankov tri mesece pred prvim festivalom v Opatiji.



»Takrat je poudaril pomen zabave za to, da bi se lahko različni narodi v Jugoslaviji poenotili in povezali. Za to pa potrebujejo lastno zabavno in popularno kulturo, s katero se lahko poistovetijo. Ugotovili so torej, da potrebujemo tudi domače zvezde.«

Glasba je tako postala element enotnosti, predvsem pa se je Jugoslavija pokazala kot drugačna od drugih držav vzhodnega bloka s tem, da je začela izdajati albume priljubljenih pevcev z zahoda. Prva je bila leta 1960 plošča Elvisa Presleyja, nato so hitro sledile druge zvezde, Tommy Steele, The Beatles, Cliff Richard & Shadows, Beach Boys, Rolling Stones … Večinoma so izdajali male plošče, ker jih je bilo lažje proizvesti; velike so takrat še veljale za luksuzno blago.

Konec petdesetih in na začetku šestdesetih let je tako veliko ploščo izdalo le malo glasbenikov, med njimi so bili popevkarji Ivo Robić, Đorđe Marjanović in tudi Marjana Držaj. »Ker je bilo to obdobje ključno za ves nadaljnji razvoj, med drugim novega vala, sva se na razstavi še posebej posvetila temu času,« pojasnjuje Sanja Bachrach Krištofić.

Leta 1958 so začeli snemati s stereozvokom, prva je bila Avsenikova Tam, kjer murke cveto. Bratom Avsenik in Lojzetu Slaku, pravi sogovornica, se imajo zahvaliti številni izdajatelji albumov, kajti dobra prodaja njihovih plošč je prinesla dovolj dobička, da so lahko izdajali še druge, manj komercialne. »V enem od let v obdobju 1956–1966 je bilo med nekaj manj kot 169 ploščami kar 120 takih z narodno glasbo, od tega 70 kvinteta Avsenik. V tistem času so dobili za 25.000 prodanih izvodov zlato ploščo, njihova naklada je bila 50.000. Lojze Slak je imel milijonske naklade in dobil zlato ptico,« našteva Sanja Bachrach Krištofić.
 

Evrovizijski hit, ki ga ni premagal nihče

Konec petdesetih in začetek šestdesetih je tudi čas, ko so začeli graditi tovarno v zagrebški delavski četrti Dubrava, zraven Jadranfilma, ki je bil takrat največja »tovarna filma« in je imel velik snemalni studio. Po fotografijah sodeč je bil Jugoton obrat kakor mnogi drugi v socializmu, z vsemi pritiklinami delavskega življenja. Da je bil tudi dobesedno tovarna glasbe, dokazujejo stroji, ki so na ogled na razstavi, eden od primerkov je iz Litostroja, kar kaže, kako razvejena in pomembna je bila glasbena industrija. S stroji so najprej iz plastične mase izdelali ploščo, jo nato ulili na kolut, z naslednjim strojem vrezali matrice in na preši naredili ploščo ter jo nazadnje prepustili nadzorni mizi, kjer so preverjali, ali nima kakšnih napak. Leta 1977 so proizvodnji plošč dodali še proizvodnjo kaset.



A kljub tej novosti so bila sedemdeseta in osemdeseta zlato obdobje gramofonskih plošč. Nesporni zmagovalec je bil album Bio sam naivan (1983) Daniela Popovića s 717.680 prodanimi izvodi in z njim evrovizijska Džuli (singel je bil prodan še v 90.000 izvodih). Plavi orkestar je bil najuspešnejši pri prodaji prve velike plošče, bilo jih je več kot pol milijona. Za eno od »superskupin« vsekakor velja Bijelo dugme, ki ni le dosegal lepih prodajnih rezultatov (dobil je vse mogoče trofeje, od zlate do diamantne in platinaste plošče), ampak je preboj dosegel s tem, da je prvi snemal album (to je bil Eto! Baš hoću!, 1976) v londonskem Air Studiu, takrat najboljšem snemalnem studiu na svetu, kar je bila zasluga takratnega urednika Veljka Despota. Prav tako je bil prebojen v producentskem smislu in pri oblikovanju ovitkov plošč.
 

Nova moda

»Še leta 1958 je Ivo Robić na naslovnici v športnem avtomobilu brez strehe in videti je zelo prozahodno. To kajpada ni bilo v skladu s socialističnim videzom,« ponazori sogovornica. In tako kot se je spreminjala moda, so se spreminjali ovitki, kar je bilo še posebej razvidno pri albumih novega vala, ki je bil zelo pomemben in cenjen v tujini. Prelomen v tem pogledu je bil singel Prljavega kazališta iz leta 1978, sledili so Disciplina Kitschme, Idoli, Električni orgazam, Haustor, Parni valjak, Riblja čorba in ves čas tudi Bijelo dugme, skupina, ki je vseskozi sledila trendom in menjavala sloge. Prav tako so se seveda zelo dobro prodajali tuji albumi; eden od albumov Davida Bowieja so v Jugoslaviji prodali v več primerkih kot v Italiji, za primer navede sogovornica.

In potem je prišlo leto 1991 … Konec Jugotona je podoben koncu drugih tovarn na območju nekdanje skupne države. Privatizirali so ga (danes je to Croatia Records), opustili proizvodnjo plošč, stroje spravili v zagrebškem tehniškem muzeju in jugoslovansko glasbo tako dokončno prepustili zgodovini.