Kolonialno-imperialni pohod brez izhodne strategije

V nadaljevanju preberite:

Štiriindvajsetega februarja bo minilo leto dni od začetka ruske invazije na Ukrajino. Ta se je – kot naslednji korak po aneksiji Krima (2014) in sprožitvi oboroženega konflikta v Donbasu (leta 2015) – dolgo napovedovala. Leto dni pozneje ni niti enega znaka, ki bi nakazoval, da bi se vojna lahko končala. Nasprotno. Razmere in razmerja na bojiščih so vse bolj zapletena. Ukrajina se z zahodno pomočjo upira ruskim kolonialno-imperialnim ciljem in krvavi iz več globokih ran hkrati.

V Rusiji »posebna vojaška operacija« še vedno uživa visoko podporo javnosti: za Vladimirja Putina je vojna trenutno morda celo bolj varna od miru. Medtem cvetijo najbolj mrhovinarski posli. Od orožarskih do energetskih (fosilni lobiji).

Večina vojn, ki so se začele po 11. septembru 2001, še vedno traja – v taki ali drugačni obliki. Živimo v času večnih vojn. V primeru Ukrajine prav nič ne kaže, da bi lahko bilo kaj drugače. Še posebno zato, ker za več sto tisoč ljudi, ki so morali ob vstopu ruske vojske in paravojaških enot na območje Donecka in Luganska leta 2015 zapustiti svoje domove, vojna traja že dolgih, večnih osem let.