Ko spregovori ulica

Množični protesti v Armeniji niso nič novega. Povsem razumljivo je, da si okoli tri milijone prebivalcev, od katerih jih polovica živi v revščini, želi sprememb in se je uprlo korupciji vladajočega karabaškega klana, ki je na čelu te južnokavkaške države že dve desetletji. Pravzaprav so bile sedanje demonstracije precej mirne v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi, od njih pa se razlikujejo po tem, da bodo bržkone uspele. Presenečenje bo, če parlament, ki je sicer še pod popolnim nadzorom vladajočega klana, v torek ne bo izvolil populističnega voditelja ljudskega upora za novega premiera, pa čeprav je njegova stranka na lanskih volitvah zbrala manj kot osem odstotkov glasov.

V tej »pragmatičnosti« oblasti, v katero so jo množice tokrat prisilile, se »barvna revolucija« v Armeniji razlikuje od drugih prevratov, ki so v zadnjih desetletjih v postsovjetskem prostranstvu pometli z nekdanjimi proruskimi vladarji. Že prejšnji dolgoletni predsednik države Serž Sarksjan, ki je bil zaradi protestov prisiljen odstopiti z novega premierskega položaja, od koder je hotel zdaj, ko so z ustavnimi spremembami predsedniško demokracijo spremenili v parlamentarno, še naprej vladati Armeniji, je pokazal tovrstno pragmatičnost, ko se je odpovedal pridružitvenemu sporazumu z Evropsko unijo in Armenijo raje priključil proruski Evroazijski uniji. To je storil v istem času kot njegov nesposobni ukrajinski kolega Viktor Janukovič, ki je zakuhal evromajdansko revolucijo in se moral posloviti od položaja, Sarksjanu pa je uspelo voditi politiko »obojega« in ohraniti dobre odnose tako z Moskvo kot z Brusljem.

Armenija je geostrateško precej manj pomembna za Zahod, ki mu je ukrajinska kriza prav prišla v njegovi obnovljeni politiki omejevanja Rusije. Hkrati pa so tudi v Erevanu precej pametnejši, kakor so bili v Kijevu. Ukrajinci so po protiruskem prevratu obubožali, Armenci pa si obetajo, da bodo s sedanjo prozahodno revolucijo obogateli, hkrati pa ohranili dobre odnose z Rusijo, ki jo nujno potrebujejo. Le ta je namreč sposobna, da jih ubrani pred naraščajočimi apetiti »prijateljskih« sosed, kakor sta Azerbajdžan in Turčija. Zadnja je v zgodovini že dokazala, kako »ljubi« Armence, v Bakuju pa bodo morebitni armenski odmik od Rusije nedvomno izkoristili ne le z »osvoboditvijo« Gornjega Karabaha, temveč tudi s poskusi zavzetja svojih preostalih »zgodovinskih ozemelj«.

Tega se dobro zaveda tudi populistični vodja protestov Nikol Pašinjan, ki bo prihodnji teden najverjetneje prevzel vodenje vlade. Drugo vprašanje je, koliko bo po tem uličnem prevratu na neizogibnih predčasnih parlamentarnih volitvah pridobila njegova stranka in koliko bo z njeno morebitno zmago populističnemu voditelju uspelo izpolniti velika pričakovanja obubožanega ljudstva. Če bo na vrhu oblasti zgolj en korumpiran klan zamenjal drugega, bo ljudstvo spet na ulicah. Poskusilo bo ponoviti nauk, ki ga je dobilo v zadnjih tednih: demonstracije so lahko tudi učinkovite.