Ko celo otroci niso več nedolžni

Kako otroke zaščititi pred mamilsko mafijo? Tako da se jih naredi odgovorne za kazniva dejanja. In se jih, če so starejši od devet let, pošlje v zapor. Če bosta oba doma filipinskega parlamenta sprejela predlog predsednika Rodriga Duterteja, da se starostna meja za morebitno kazensko odgovornost s sedanjih 15 zniža na devet let, bodo to določilo vpisali v novi zakon.

Dutertejeva utemeljitev za to spremembo je prav dejstvo, da mamilska mafija računa s tem, da otrok ni mogoče kazensko preganjati, tako da jih na veliko novači za tihotapljenje in preprodajo droge. S tem otroci v resnici postanejo storilci, še toliko bolj pa žrtve organiziranega kriminala, vprašanje pa je, ali je znižanje starostne meje za kazensko odgovornost najboljši način, da se to prepreči.

Otroci ne sodijo v zapore, so vzkliknili aktivisti za zaščito otrok, ki trdijo, da bi odrasli s tem zgolj priznali popoln poraz pri vzgoji mladih. »Lajate pod napačnim drevesom,« je zapisala spletna blogerka Chesca Persia. »Zaprite svoje zakonodajalce, ki so skorumpirani, ki kradejo in ubijajo! Ta vlada je gnoj!«
 

Potrebna je večina v obeh domovih

Da bi zakon začel veljati, mora zanj glasovati večina v obeh domovih. A medtem ko je komite za pravosodje spodnjega doma v ponedeljek odobril osnutek zakona, se je del senatorjev odkrito uprl predsednikovemu načrtu. »To je naperjeno proti družini in proti revnim. To je preprosto krivično!« je prepričan Antonio Trillanes, ki je bil že do zdaj eden najostrejših kritikov predsednika. »Poleg tega se s tem celo podpihuje brezčutno in surovo družbo, ki ne upošteva niti lastnih ljudi.«

Drugi senatorji opozarjajo na globalni trend zviševanja starostne meje za kazensko odgovornost, medtem ko gredo Filipini v obratno smer. Nekateri menijo, da so devetletniki kljub vsemu premladi, da bi jih obravnavali kot odrasle kriminalce, a se kljub temu zavzemajo za znižanje starostne meje, še zlasti ker, kot pravijo, je raven zrelosti zelo individualna, in niso vsi enakih let, ko prenehajo biti otroci.

Presednik komiteja za pravosodje Salvador Leachon je pohitel s pojasnjevanjem, da otroci, ki zagrešijo kaznivo dejanje, ne bi bili zaprti v zaporih, ker prestajajo kazen odrasli kriminalci, temveč bi jih poslali v rehabilitacijske centre, medtem ko bi lahko starši, ki ne bi bili pripravljeni sodelovati pri prevzgoji, končali za rešetkami. Problem pa je v tem, pravijo aktivisti za pravice otrok, da ti centri za mladoletne prestopnike niso prav nič drugačni od zaporov za odrasle.

Kdo bi jih zaščitil pred zlorabami?

Poleg tega, trdijo nasprotniki Dutertejeve metode boja proti kriminalu, so vse kazenske ustanove na Filipinih tako prenatrpane, da bi obsojeni otroci neizogibno končali skupaj z odraslimi kriminalci, to pa nikakor ne more biti dobro. Kdo bi jih zaščitil pred spolnimi zlorabami, pa tudi pred rekrutiranjem v nove, še hujše kriminalne akcije?

Otroci, ki jih tolpe pritegnejo v svoje posle, najpogosteje sploh nimajo druge izbire, kot da postanejo kriminalci, saj v glavnem odraščajo v eni od 4,2 milijona družin, ki živijo pod mejo revščine. Kot trdijo nasprotniki omenjenega predloga, Filipini namesto novega zakona potrebujejo več socialnih služb in še več gospodarskih reform, da bi izkoreninili revščino, ne pa da se ta povečuje, kot se to trenutno dogaja.

Kljub temu je Dutertejeva priljubljenost na začetku leta 2019 več kot zadovoljiva. Raziskava javnega mnenja, ki so jo izpeljali prejšnji teden, je pokazala, da ima 74 odstotkov vprašanih predsednikovo politiko za »zadovoljivo«, okoli 60 odstotkov pa jo je celo pohvalilo kot »zelo dobro«.

Še noben filipinski predsednik ni užival takšne priljubljenosti v tem delu mandata, še bolj zanimivo pa je to, da so z njim zadovoljni po vsej državi. Pri vsem tem je celo najbolj priljubljen med fakultetno izobraženim prebivalstvom, in to zgolj deloma zato, ker se predsednik dosledno predstavlja kot izganjalec družbenega zla, kot sta droga in korupcija.
 

V državi, ki ne dopušča nikakršne korupcije, narkomanije in kriminala, tudi otroci niso nedolžni

Uspelo mu je, da je spravil pod nadzor inflacijo, potem ko je ta dosegla najvišjo raven v zadnjih desetih letih. Uspelo pa mu je tudi to, da je iz Amerike znova dobil zvonove Balangiga, in to dolgih 117 let po tem, ko so jih ameriški vojaki odnesli iz cerkve v mestecu z istim imenom, tako da so zvonovi postali simbol filipinskega odpora proti  tujim kolonizatorjem.

Ko bodo 13. maja na Filipinih volitve za 12 senatorjev in za vse predstavnike spodnjega doma ter območne in mestne funkcionarje, bo to svojevrstni referendum o samem predsedniku in njegovem stilu vodenja države.

Pred potekom prve polovice mandata Duterte nima nikakršnih zadržkov, kar zadeva napade na Katoliško cerkev in druge svetinje svojega naroda. Zdaj se je spravil na otroke. V državi, ki ne dopušča nikakršne korupcije, narkomanije in vseh vrst kriminala, tudi otroci niso nič več a priori nedolžni.