Kitajska diplomacija talcev

Za nemškega veleposlanika v ZN Christopha Heusgena je zadnje zasedanje varnostnega sveta pomenilo dvakratni konec. Nemčija z zadnjim dnem decembra preneha biti nestalna članica tega telesa, Heusgen pa se bo po 40 letih diplomatske kariere upokojil.

Ko je Heusgen med zasedanjem sveta pozval »kitajske kolege, naj vodstvo v Pekingu zaprosijo za izpustitev Michaela Kovriga in Michaela Spavorja iz pripora, ker je božič pravi trenutek za takšno potezo«, mu je kitajski namestnik veleposlanika v Svetovni organizaciji zelo grobo odgovoril.

»Globoko iz srca vam želim reči: srečno pot!« je dejal Geng Shuang, ki je bil do odhoda v New York tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva in nadarjeni »volk bojevnik«. Gre za nov slog kitajske diplomacije. Tako so ga poimenovali po istoimenskem filmu, ki je nekakšna kopija serije o Rambu. »Upam, da bo varnostni svet ob vaši odsotnosti leta 2021 v boljšem položaju za opravljanje dolžnosti v prid ohranjanju mednarodnega miru in varnosti,« je še dodal.

To je bila klofuta Nemčiji, posredno pa tudi vsej EU, ki ji iz Pekinga ves čas sporočajo, naj se ne vmešava v kitajsko-ameriške odnose, zlasti ne v prid ZDA. Geng je pravzaprav opozoril Evropejce, da se velikim silam ne spodobi vrteti se okoli človekovih pravic, zlasti ne v areni, v kateri potekajo geostrateške igre brez čustev, kakršna naj bi – kot si to nadvse želi Kitajska – končno postal varnostni svet.


 

Povezana primera

Gengov odgovor hkrati pomeni, da bosta Kovrig, nekdanji kanadski diplomat, in Spavor, kanadski poslovnež, ostala v priporu, kjer sta že polni dve leti, odkar so ju aretirali, in da božično vzdušje kitajskega vodstva ne bo omehčalo do te mere, da bi ju poslalo domov.

Oba Kanadčana so aretirali neposredno po tem, ko so v Kanado privedli Meng Wanzhou, finančno direktorico tehnološkega velikana Huawei, in čeprav Peking trdi, da med primeroma ni povezave, ta v resnici obstaja. Ne glede na to, da so Kovriga in Spavorja poleti obtožili vohunjenja, je dalo kitajsko vodstvo vedeti, da bi ju izpustili, če bi Meng dovolili, da se vrne na Kitajsko. Ker je primer Huaweieve princese (Meng je hči ustanovitelja te družbe Ren Zhengfeja) zapleten in na različne načine občutljiv, bo ta do nadaljnjega ostala v hišnem priporu v svoji vili v Vancouvru, vredni 15 milijonov dolarjev, pri čemer ji ne bo dovoljeno edino to, da bi se svobodno gibala in morda obiskala tudi preostale nepremičnine, ki jih ima v Kanadi.

Po drugi strani bosta Kovrig in Spavor ostala v svojih samicah, in to brez pravice, da bi ju obiskali odvetniki ali člani družine. Obiske so prepovedali celo predstavnikom kanadskega konzulata, menda zaradi strahu pred tem, da bi kdo v zapor prinesel koronavirus.

Omenjena Kanadčana sta, na žalost, zgolj del kitajske, že uveljavljene diplomacije talcev. Tretji Kanadčan, Robert Lloyd Schellenberg, je bil zaradi droge aretiran, še preden je Meng končala v hišnem priporu, in je bil tudi že obsojen na 15 let zapora. Ko je dala Kanada vedeti, da jim ne bo izročila Meng, so Schellenbergu ponovno sodili in mu izrekli smrtno kazen.
 

»Pravna država«

Kovrig in Spavor nista edini žrtvi kitajske diplomacije talcev. Kanadska zakonca Kevina in Julio Garratt so aretirali leta 2014 – potem ko sta na Kitajskem 30 let preživela kot profesorja – in ju razglasili za vohuna, in to le nekaj tednov po tem, ko so v Vancouvru aretirali kitajskega poslovneža sumljivega slovesa, ki ga ZDA sumijo kraje ameriških vojaških podatkov. V Pekingu so si ga zelo želeli dobiti nazaj.

Kitajska vztrajno trdi, da je »pravna država« z neodvisnim sodstvom, vendar takšni primeri kažejo, da vladajo v njej zelo kitajski zakoni. EU bi morala biti odločna v zahtevah glede človekovih pravic. Kako naj bi sicer bila partnerica z državo, ki ima vsakega tujca za potencialnega kmeta na šahovski plošči?