Kimove prednostne naloge do naslednjega srečanja s Trumpom

Čedalje bolj verjetno se zdi, da bo severnokorejski vodja Kim Džong Un kmalu odpotoval v Rusijo. Njegovo srečanje s predsednikom Vladimirjem Putinom bo še en pomemben kamenček v mozaiku nove regionalne ureditve. Tudi Japonska bi rada prišla na vrsto. Čeprav je premier Šinzo Abe izjavil, da se je pripravljen sestati z voditeljem, bo moral na srečanje še počakati. Kim ima namreč prednostne naloge.

Odkar je 35-letni vodja nasledil pokojnega očeta na čelu Demokratične ljudske republike Koreje, je samo petkrat prestopil državno mejo, in to letos. Enkrat je prečkal demarkacijsko črto, ki deli Korejski polotok, in se v vasi Panmundžom sestal z južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom. Enkrat je poletel v Singapur, kjer se je sestal z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Kitajsko je obiskal kar trikrat, toda čeprav je večkrat pokazal, da bolj zaupa Putinu kakor kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu, je zaradi spleta okoliščin povzročil diplomatsko neravnotežje med Pekingom in Moskvo.
 

V Moskvo pred volitvami

Ruski časopis Izvestija je pred kratkim navedel kar tri južnokorejske vire, ki so potrdili, da bo Kim prispel v Rusijo konec oktobra ali na začetku novembra, vendar gotovo pred novembrskimi volitvami v ZDA oziroma še preden se bodo začele končne priprave na drugo srečanje severnokorejskega voditelja z ameriškim predsednikom.

Putin je uradno povabil Kima že septembra in predlagal, da bi se sestala v Moskvi ali Vladivostoku. O dokončnih podrobnostih srečanja se bodo še dogovorili, ruski analitiki pa so poudarili, da bi severnokorejski voditelj rad razširil svoje možnosti pred drugim srečanjem s Trumpom. Njun štiriurni sestanek v Singapurju je bil predvsem politični spektakel, in ko se bosta spet usedla za pogajalsko mizo, se bosta morala začeti pogovarjati o konkretnejših vprašanjih. Kdaj in kako bi se morala začeti denuklearizacija, ali bo treba mirovni sporazum podpisati pred ali po tej in kako proces sprave med Pjongjangom in Washingtonom uskladiti z zaostrovanjem odnosov med ZDA in Kitajsko na eni ter Washingtonom in Moskvo na drugi strani?
Za vsako izmed teh vprašanj Kim ne potrebuje samo dobre volje (in morda geopolitično strategijo) ameriškega predsednika, ampak tudi trdno podporo velesil, ki ga obkrožata, oskrbujeta z energijo, ščitita pred sankcijami ter tako ali drugače zagotavljata obstoj njegovega režima.
 

Abejev politični ultimat

Ko je bil Korejski polotok spomladi čedalje bolj diplomatsko dejaven, se je Japonska čutila, da so jo osamili in da je skoraj nepomembna, zato je Abe po različnih kanalih in z različnimi dejanji sporočal Kimu v Pjongjang, da se je pripravljen sestati z njim. Kjerkoli in kadarkoli.



Toda Abe je pod pritiskom javnosti vsakič poudaril, da se bosta med drugim morala pogovarjati o usodi japonskih državljanov, ki jih je severnokorejska tajna služba ugrabila v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne vemo, koliko Japoncev so res ugrabili iz japonskih obmorskih krajev in prisilili, da so učili severnokorejske agente japonskega jezika in običajev, vemo pa, da jih je več sto izginilo brez sledu. Šele ko je leta 2002 tedanji japonski premier Džuničiro Koizumi obiskal Pjongjang, je nekdanji vodja Kim Džong Il priznal, da so ugrabili 13 Japoncev. Po njegovih besedah jih je osem umrlo, preostalim so dovolili, da so se vrnili domov. O vprašanju so se tako začeli pogovarjati, vendar ga niso rešili. Japonska upravičeno domneva, da so številni ugrabljeni Japonci še živi.

To, da je treba pojasniti, kaj se je zgodilo z njimi, je za Abeja pravzaprav politični ultimat, Kim pa zaradi tega drži japonskega premiera na distanci. Trenutno ne potrebuje neprijetnih tem. Je na dobri poti, da ga tri velesile dokončno priznajo za zakonitega državnega voditelja. Težavna zgodba o ugrabljenih ljudeh mu zdaj ne bi koristila.