Kim Džong Un v Asadovem zrcalu

Severnokorejski vodja se je v soboto verjetno postavil pred zrcalo. A le zato, da bi preveril, ali ni mogoče podoben Bašarju al Asadu ali celo Moamerju Gadafiju in Sadamu Huseinu. Kim se namreč od nekdaj zaveda, da ga ameriški predsednik gleda skozi podobno povečevalo, s katerim opazuje bližnjevzhodne diktatorje.

Zato se mu zdi pomembno najti ključno razliko med njimi in njim, ki bo Donaldu Trumpu preprečila pritisk na sprožilec raket, uperjenih proti Pjongjangu. Medtem ko se ta teden intenzivno končujejo priprave na Kimovo srečanje prihodnji petek z južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom, je raketiranje Sirije neizbežno spodbudilo razpravo, ali so ogrožene perspektive tega dogodka, kakor tudi majskega sestanka med severnokorejskim vodjem in ameriškim predsednikom.
Prejeli sporočilo
Kitajski odziv na sobotno raketiranje je bil zadržan, a dovolj ogorčen, saj je uradni Peking v tej akciji prepoznal sporočila, namenjena Kim Džong Unu in predsedniku Xi Jinpingu. Predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying je hitro spomnila Trumpa, da je »kakršnakoli enostranska vojaška akcija kršitev statuta Združenih narodov in načela mednarodnega prava«. Kitajska je proti takšnemu delovanju, to pa zato, ker bo »še bolj zapletlo reševanje sirske krize«. Čeprav je Hua Chunying pozvala k »vsestranski in nepristranski preiskavi domnevnega kemičnega napada«, še preden sprejmejo sklepe o Asadovi odgovornosti za smrt civilistov v Doumi, je iz pazljivo odmerjenega tona uradnega odziva na sobotno raketiranje jasno, da je azijska sila pozorna predvsem na možno širjenje Trumpovega »ognja in besa« z Bližnjega na Daljni vzhod.

»Ali je hotel Washington tako ponižati Rusijo?« je zanimalo pisca uvodnika v partijskem časopisu Global Times. V uvodniku je tudi zapisano, da bo raketiranje Doume negativno vplivalo na bližnje pogovore med korejskima voditeljema pa tudi na srečanje med Trumpom in Kimom. V tem skupku vprašanj je v odnosu do Korejskega polotoka Peking v podobnem položaju kot Moskva v odnosu do Sirije. Če bi namreč ZDA z orožjem udarile Pjongjang, bi bila Kitajska poražena. Čeprav v Severni Koreji nima vojaške baze, je tam opazno prisotna z različnimi interesi.
Pred zgodovinskim srečanjem
Ni še jasno, ali je sobotni napad na Sirijo vnaprej povzročil neuspeh bližajočega se vrha med Trumpom in Kimom ali vnaprej zagotovil njegov uspeh. Rekli bi lahko, da je verjetnejša druga možnost.

Čeprav se nekateri analitiki bojijo, da bo Kim Džong Un iz napada na Asada sklepal, da ni treba opustiti jedrskega programa, je takšno razmišljanje preseženo. S korejske perspektive je bilo namreč raketiranje Sirije prikaz premika »rdeče črte« med zapletene probleme brez podrobnega poglabljanja v razlago tega, kar je v ozadju povoda za raketiranje. Že naslednji trenutek bi lahko bilo takšno raketiranje severnokorejskih vojaških baz, ne glede na to, ali so Kimove balistične rakete resnično zmožne ponesti jedrsko konico prek Tihega oceana. Kandidat za novega državnega sekretarja Mike Pompeo tako ali tako ni zavračal možnosti »krvavega nosu« na Korejskem polotoku, ki bi bil videti tako, kot je bilo zadnje posredovanje v Siriji. Novi svetovalec za nacionalno varnost John Bolton pa meni, da Kim s privolitvijo v sestanek s Trumpom zgolj »kupuje čas«, ki ga potrebuje za dokončanje delujoče jedrske konice.



Napad na Sirijo, preveden v korejski jezik, dobesedno pomeni, da srečanje med Trumpom in Kimom ne pomeni, da je ameriško orožje parkirano v hangarju. Raketiranje Asadovega Barzeha je zadelo sirski program kemičnega orožja v srce, hkrati pa je bilo klofuta Rusiji, ki stoji za Asadovim režimom. Prav to bi se lahko zgodilo, če Kim Džong Un ne bo dovolj pripravljen na denuklearizacijo. Zadeli bi lahko katero od njegovih jedrskih baz, kar bi bila hkrati rokavica, vržena v kitajski obraz.

Kim Džong Un je morda do zdaj pred zrcalom mislil, da je ključna razlika med njim in Gadafijem ta, da ni zavrgel atomske bombe, kakor je storil pokojni libijski voditelj, ampak jo je celo razvil do stopnje za uporabo. Še pred kratkim je prevladovala logika, da je razvito in uporabno orožje za množično uničenje najboljša zaščita pred ameriškim napadom. Vendar sirski primer sporoča Kim Džong Unu, da je Trump – zlasti zdaj, ko ga dopolnjujeta Pompeo in Bolton – drugačen predsednik. Tak, ki briše razliko med severnokorejskim in bližnjevzhodnim diktatorjem.
Do zadnje podrobnosti
Edina razlika v Kimovem zrcalu je v ozadju. Z lastnimi političnimi manevri si je namreč zagotovil, da za njim stoji Kitajska, ki je v marsičem drugačna od Rusije in Irana. Kitajska vojska bo jutri nasproti Tajvana začela vojaške vaje s pravim strelivom, zato Xiju ni vseeno, ali bo poskus normalizacije odnosov med Washingtonom in Pjongjangom vodil k trajnemu miru ali v še eno vojno. Tajvan je leta 1950 ostal zunaj dosega Pekinga prav zato, ker je pokojni vodja Kim Il Sung izzval korejsko vojno v trenutku, ko se je Mao Zedong osredotočal na Tajvansko ožino. Kitajska se je morala vključiti v vojno in dvigniti roke nad intervencijo proti kuomintanškemu otoku. Xi bo naredil vse, da se to ne bo ponovilo. Toda vnuk Kim Il Sunga računa prav na to. Seveda s švicarsko natančnostjo.