Kdo so zmagovalci in poraženci najbolj kompleksnega konflikta našega časa

Sirska vojna, najbolj kompleksen in krvav konflikt našega časa, je vstopila v deveto leto. Mir v porušeni državi še ni blizu. Odprtih je še nekaj pomembnih front, zaostrena regionalna in globalna razmerja pa ne obetajo nič dobrega.
 

Je konec sirske vojne blizu? Katera bojišča so še odprta?

Po koncu vojaškega obračuna s samooklicano IS na severovzhodu Sirije, ki so ga vodile večinoma kurdske Sirske demokratične sile (SDF), je v Siriji odprtih zelo malo bojišč – v večjem delu države je mirno. Toda mirovanje frontnih črt še ne pomeni, da je mir blizu. Najbolj občutljiva in ranljiva točka Sirije je trenutno provinca Idlib, v kateri živi tri milijone beguncev iz drugih delov države.

V severozahodni provinci je tudi več tisoč pripadnikov uporniških skupin, ki so se tja umaknili po vojaških porazih v ključnih urbanih središčih. V okviru jesenskega rusko-turškega dogovora so morali uporniki oddati orožje, do pred nekaj tednov pa je bilo v provinci sorazmerno mirno. Zdi se, da je uradni Damask skupaj s ključnima zaveznicama Rusijo in Iranom trdno odločen obračunati še z zadnjim uporniškim žepom. To zadnjih nekaj dni dokazujejo novi valovi bombardiranja, a popolna ofenziva, ki bi brez dvoma povzročila strahovito trpljenje civilnega prebivalstva, je mogoča le s privolitvijo Turčije, ki se želi na vsak način izogniti novim kolonam beguncev. Če vprašanje Idliba in (morebitne) kurdske avtonomije ne bo rešeno po mirni poti, miru v Siriji še dolgo ne bo.


 

Je turška ofenziva na severu države možna?

Da. Po trditvah naših virov je zelena luč Ankare pogojevana z zeleno lučjo Rusije, Damaska in Teherana za morebitno veliko turško ofenzivo na območjih pod kurdskim nadzorom (YPG) na severu Sirije, ki jo Turčija načrtuje že več mesecev. Ankara je od začetka vpletena v sirsko vojno – predvsem prek tesnega sodelovanja s Svobodno sirsko vojsko (FSA), ki je bila v prvih dveh letih vojne največja in najmanj skrajna uporniška skupina, a je pozneje izgubila vpliv, saj so jo s pomočjo savdskega in katarskega denarja ter uvoženih borcev svete vojne zamenjale skrajne sunitske skupine na čelu z Džabat al Nusro. Po propadlem poskusu vojaškega državnega udara v Turčiji sredi julija 2016 je predsednik Recep Tayyip Erdoğan obrnil ploščo in se od Washingtona (geo)strateško obrnil k Moskvi. To je močno spremenilo dinamiko vojne in predvsem odnosov v regiji. Turčija je v sirsko vojno »fizično« prvič vstopila le nekaj tednov po puču (Ščit Evfrata), naslednjič pa januarja lani (Oljčna vejica). Obe operaciji sta bili – pod lažnim alibijem boja proti IS – namenjeni obračunu s kurdskimi samozaščitnimi enotami (YPG). Zelo možno je, da bo tretja vojaška operacija najobsežnejša.


 

Kdo so poraženci in kdo zmagovalci vojne?

Lokalno: vojaško-obveščevalno-dinastična oligarhija predsednika Bašarja al Asada je preživela vojno in ostala na čelu države. Ker resničnih mirovnih pogajanj nikoli ni bilo in je sirska politična opozicija prešibka in preveč razpršena, da bi si lahko izbojevala koncesije, je jasno, da bo Asad, eden od ključnih krivcev za vojno, ohranil absolutno oblast. Veliki poraženci so civilisti – v osmih letih vojne je umrlo skoraj pol milijona ljudi. Enajst milijonov ljudi je bilo prisiljenih oditi od doma. Država je porušena, družba nepovratno razbita. Celotna generacija sirskih otrok ne pozna drugega kot vojno.

Regionalno: preživetje režima v Damasku ne bi bilo mogoče brez vojaške, finančne in »kadrov­ske« pomoči Irana. V času sirske vojne – in na podlagi ameriške okupacije Iraka leta 2003, ki je v času brutalne državljanske vojne Iranu omogočila širitev vpliva – je Teheran vzpostavil tako imenovani šiitski polmesec, ki se iz Irana prek Iraka in Sirije razteza do sredozemskih obal Libanona. Zato je Iran s šiitskimi »sateliti« nesporni zmagovalec bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado nad energetskimi viri in regijo spopada s sunitsko Savdsko Arabijo.

Globalno: ameriški fiasko v Iraku, izguba mednarodne kredibilnosti in katastrofalna politika do Sirije so na stežaj odprli vrata Rusiji, ki dolgo ni bila prisotna na mednarodnem odru. Moskva je – odmevi hladne vojne – ves čas tesno podpirala režim, v drugi polovici leta 2015 pa je vstopila v sirsko vojno, v kateri je na vrhuncu spopadov sodelovalo več kot 70 držav. Ruska vloga – predvsem to velja za vojaško letalstvo – je bila ključna za preživetje Asadovega dvora, obenem se je Moskva, ki je začutila »zgodovinsko priložnost«, intenzivneje vpletla tudi v druge bližnjevzhodne konflikte. Treba je omeniti tudi tiho, a pomembno vlogo Kitajske.


 

Kako je sirska (svetovna) vojna spremenila Bližnji vzhod in svet?

Brutalnost in dolgotrajnost sirske vojne sta omajali možnost zaupanja v mednarodne institucije na čelu z Združenimi narodi, botri vseh »modernih« genocidov. Mednarodno pravo in red sta dokončno postala slaba šala. Razmere na Bližnjem vzhodu so se zaostrile: izbruhnila je vojna v Jemnu, pred dnevi vojaško poražena Islamska država v Siriji in Iraku je na vrhuncu moči obvladovala ozemlje v velikosti Velike Britanije. Okoliške države – Turčijo, Jordanijo in Libanon – so preplavili sirski begunci. Manjši del beguncev se je prebil tudi v EU, kjer je večino pričakalo veliko razočaranje v obliki rasizma, ksenofobije in vzpona skrajno desnih politik, tudi neonacizma. Evropa se je v primeru begunskega vprašanja predala populizmu in ustvarila ozračje strahu. Posledice utegnejo biti – za svobodno družbo – pogubne.
 

Kakšna bo usoda beguncev?

Sirijo je med vojno zapustilo okoli šest milijonov ljudi – slaba tretjina prebivalstva. Skoraj toliko jih je razseljenih po državi. Čeprav na dobrih dveh tretjinah ozemlja že nekaj časa vlada zatišje (kot rečeno, je o miru prezgodaj govoriti), se v državo vrne malo ljudi. Do zdaj se je vrnilo manj kot milijon beguncev. Velika večina se nima kam vrniti. Tisti, ki so v EU dobili azil, se gotovo še dolgo ne bodo vrnili, veliko pa se jih je bilo po sprejetju turško-evropskega begunskega dogovora pred tremi leti prisiljenih vrniti. Begunci, s katerimi smo v stiku, se bojijo vrniti, saj jih je strah maščevanja vladnih sil, mobilizacije (mladi moški) in posledic radikalizacije družbe.