Palestina izginja tudi kot simbol

Odredba ameriškega predsednika Donalda Trumpa, s katero je okupirano Golansko planoto priznal za izraelsko ozemlje, nikakor ni naivna ali impulzivna poteza. Gre za logično in strukturirano nadaljevanje ameriške politike do Izraela v predvsem zaradi uničujoče sirske vojne spremenjenih regionalnih in tudi geostrateških razmerjih.

Na dan, ko je Trump »z božjim darilom« razveselil izraelsko oblast, so nad območje Gaze, največji odprti zapor na svetu, ki je že enajst let pod izraelsko blokado, poletela izraelska vojaška letala – bombardiranje, uradno le odziv na Hamasovo raketo, ki je priletela v osrednji Izrael, je bilo silovito. V korupcijske afere ujeti predsednik vlade Benjamin Netanjahu, ki je bil na slavju v Beli hiši, se je takoj vrnil domov, a vse skupaj je delovalo kot zelo dobro uigrana politična predstava: nikakor ne gre pozabiti, da bodo v Izraelu čez dva tedna parlamentarne volitve, ki bi lahko odnesle Netanjahuja in njegove skrajno desne zaveznike.



Zato – še zdaleč ne prvič – Bibi po eni strani potrebuje vsaj približek vojne, ki jo v Gazi lahko sproža po mili volji, in močno zunanjepolitično zgodbo po drugi strani. Trumpovo priznanje med šestdnevno vojno leta 1967 okupirane Golanske planote, ki si jo je Izrael uradno pripojil leta 1981, je prav to. Politično in moralno oslabljeni Netanjahu je tik pred volitvami dobil fantastično darilo, ki vsemu svetu – predvsem pa Bližnjemu vzhodu – sporoča, da se ZDA tudi uradno požvižgajo na mednarodne konvencije in, slaba šala, resolucije varnostnega sveta ZN, hkrati pa počnejo le to, kar so počele vedno: Izrael, ne glede na to, kaj ta počne, podpirajo s popolnoma vsem. To ni nič novega: novo je le to, da se Trumpova administracija v nasprotju z vsemi prejšnjimi ne pretvarja in je v svojem teptanju mednarodnega prava, kar je sicer zelo nevarno početje, vsaj … iskrena.

V tem kontekstu je treba razumeti tudi lansko selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, kar je – fizično in simbolno – dokončno pokopalo možnost »rešitve dveh držav« in hkrati tudi kakršnokoli možnost za ponovni zagon klinično mrtvega bližnjevzhodnega procesa. Priznanje Golanske planote za izraelsko ozemlje je le logično nadaljevanje ameriške zunanje politike (ne le) do Izraela in palestinskega vprašanja. Kajti priznanje Golanske planote za izraelsko ozemlje je neprimerno pomembnejše za Palestino kot za Sirijo, ki je okupirano ozemlje več desetletij uporabljala le v propagande namene.

V zadnjih petnajstih letih, ko je Bližnji vzhod gorel, in je bila pozornost javnosti usmerjena proti Iraku, arabski pomladi in Siriji, je »palestinsko vprašanje« postalo trpko nepomembno: tako v arabskem kot v globalnem kontekstu. Palestina, dejansko le še (meta)fizični spomin, se je znašla na dnu mednarodnih in tudi regionalnih prioritet. Iz leta v leto bolj skrajno desne izraelske oblasti so to z vseh strani ponujeno »zgodovinsko priložnost« spretno izkoristile in zabetonirale novo realnost.