Kandidati za vodenje SPD bi odpustili nemško gospodinjo

Kadarkoli se kdo v Nemčiji oglasi, da fiskalno pravilo,­ izravnan proračun oziroma tako imenovana črna ničla nimajo ekonomskega smisla, se pojavijo zgroženi komentarji­ o bogokletnem razmišljanju. Pretendenti za vodenje socialdemokratske stranke (SPD) so zdaj iznašli novo argumentacijo – podnebne spremembe bodo Nemčijo toliko stale, da bi bila ukinitev pravil bistveno cenejša.

Koliko natančno bo Nemčija v nekaj desetletjih morala vložiti v zniževanje izpustov toplogrednih plinov, da bi do leta 2050 znižala izpuste za od 80 do 95 odstotkov, ni jasno. Različni izračuni se gibljejo od slabih 1000 milijard evrov do več kot dvakrat zajetnejšega zneska. A že če za letni preračun vzamemo nižjo vrednost, to na leto pomeni več kot 30 milijard evrov, ki jih država nima. V namenskem skladu naj bi se letos nabralo okoli 6 milijard evrov, v Berlinu pa nameravajo še letos predstaviti nove predloge za pridobivanje dodatnih sredstev. V državnih proračunih za prihodnja leta namreč ni predvidenih dovolj sredstev za financiranje boja proti podnebnim spremembam, dodatno zadolževanje pa je izključeno. V igri so zato zvišanje davkov na gorivo, uvedba posebnega davka na izpuste ogljikovega dioksida, ki je pred časom poskrbel za nemalo razburjenja, zvišanje dajatev na letalske prevoze ...
 

Črna ničla predraga?

Kandidatska para za vodenje SPD Karl Lauterbach in Nina Scheer­ ter Michael Roth in Christina Kampmann sta poudarila, da vztrajanje pri izravnanem proračunu in blokada dodatnega zadolževanja države v takšnih razmerah nimata smisla. Stroški neukrepanja bodo po njihovih ocenah za prihodnje rodove bistveno presegli stroške zadolževanja danes. Zlasti zato, ker so trenutno obrestne mere celo negativne in bi se država tako lahko brez plačila na novo zadolžila. Vztrajanje pri izravnanem proračunu ocenjujejo za neodgovorno.

Pritrdil jim je tudi direktor gospodarskega inštituta IW Michael Hüther, ki je sicer blizu SPD, ko je za časnik Passauer Neue Presse dejal, da je koncept črne ničle za trenutne investicijske potrebe države preveč rigorozen. Proračunski dokumenti vlade kažejo, da se Nemčija do leta 2023 ne namerava dodatno zadolževati, zaradi česar bo dolg v bruto domačem pro­izvodu padel pod maastrichtskih 60 odstotkov. S tem bo Nemčija eno od redkih velikih gospodarstev na svetu s tako nizkim javnim dolgom. Kritiki vztrajanja pri takšni politiki so opozorili, da ima Nemčija trenutno ugodne razmere za zadolževanje in bi jih morala izkoristiti. Tudi zato, ker dolgoročnejše napovedi kažejo, da se državi zaradi staranja prebivalstva obeta precej nižja rast BDP kot v minulih petih letih. Ob nizkih stroških zadolževanja bi tako lahko s prepotrebnimi investicijami v infrastrukturo, tudi digitalno, ustvarila boljše donose oziroma višje multiplikativne učinke.

A privržencev varčevanja je v Nemčiji bistveno več kot nasprotnikov. Tudi v SPD in zlasti v največji vladni stranki CDU/CSU. Logika razmišljanja gre nekako takole: če se bo država zadolževala zdaj, ko za to ni potrebe in ko gre gospodarstvu še dobro, bo izkoristila manevrski prostor za zadolževanje v času, ko bo gospodarstvu šlo slabo in bodo novi dolgovi neizogibni. Johannes Kahrs, ki je v SPD zadolžen za proračun, celo meni, da novo zadolževanje državi ne bi v ničemer koristilo. Razumeti je, da država nima investicijskih idej, za katere bi porabila sveža sredstva, kar seveda samo po sebi vzbuja skrb.