Kako se je politika vrnila v šport in šport v politiko

Ko je Glenn Cowan v začetku aprila 1971 zamudil avtobus, ki je vozil udeležence na svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki je potekalo v japonskem mestu Nagoja, se je začel veliki­ zgodovinski preobrat. Cowan, ameriški namiznoteniški igralec, je vstopil v avtobus kitajske reprezentance. K njemu je pristopil veliki šampion Zhuang Zedong in ga pozdravil, že 10. aprila pa je bilo ameriško moštvo na Kitajskem, kjer so šport­niki odigrali vrsto prijateljskih tekem, po katerih se je začel proces vzpostavitve diplomatskih odnosov med Washingtonom in Pekingom.

Slovita »pingpong diplomacija« se je z velikimi črkami zapisala v zgodovino. V začetku letošnjega leta so si ameriški in kitajski mladi športniki zaželeli, da bi se del tega športnega duha vrnil v politiko in postal gibalo pozitivnih rešitev za kočljive odnose med velesilama, da bi se tako ustavilo nadaljnje slabšanje »najpomembnejših dvostranskih odnosov na svetu«, kot pogosto imenujejo partnerstvo ­Kitajske z ZDA.

Toda dva meseca zatem, ko je februarja dvanajst študentov z univerze Virginia pripotovalo v Kitajsko, da bi tam odigrali memorialne, prijateljske tekme s kolegi na univerzah Tshinghua v Pekingu in Fudan v Šanghaju, je spor v neki drugi športni disciplini pokazal, da sta velesili bolj v najpomembnejšem rivalstvu kot v najpomembnejšem partnerstvu na svetu. Šport se je vrnil v politiko, pa tudi politika v šport, in stvari so se močno zapletle … v bazenu.

»Triindvajset kitajskih plavalcev je bilo sedem mesecev pred olimpijskimi igrami v Tokiu leta 2021 pozitivnih na testiranju na močno prepovedano substanco, a so jim dopustili, da se izognejo javnemu preverjanju in še naprej tekmujejo, ker so kitajski visoki funkcionarji poskrbeli, da so bile odpravljene vse domneve o dopingu, globalno telo, katerega naloga je bila nadzor dopinških substanc, pa je sklenilo, da ne bo posredovalo.« To je v nedeljo pisalo v New York Timesu.

V članku je v nadaljevanju zapisano, da so nekateri kitajski plavalci dobili kolajne, vključno s tremi zlatimi. Kitajsko stran je najbolj prizadelo, da so New York Times in še nekateri drugi ameriški mediji zametke dvoma o poštenih rezultatih kitajskih olimpijcev podtaknili tudi v njihov naslednji nastop na olimpijskih igrah v Parizu. V New York Timesu trdijo, da je »protidopinški svet« močno razdvojen o vseh prejšnjih epizodah kitajskega nečistega športa, o katerih se ni javno govorilo, hkrati je slišati opozorila, da so bili kitajski športni rezultati od nekdaj sumljivi.

»Manipulacija in dezinformacija«, so zakričali kitajski mediji, partijskemu glasilu Global Times pa se je zdelo nujno objaviti dolg uvodnik, v katerem so pojasnili, da so ZDA vedno z veseljem pripravljene nadzirati doping v športu zunaj svojih meja, ko gre za njihove športnike, pa jim pogledajo skozi prste. Glavni motiv za obtožbe je tokrat strah pred visoko ravnjo kitajskih plavalcev, od katerih pričakujejo, da bodo v Parizu blesteli v bazenu, kot so napovedali z izvrstnimi rezultati na prvenstvih lani v Fukuoki in letos v Dohi.

»Kitajski plavalci so pokazali, da bodo močna konkurenca in nevarnost za prevladujoče položaje tradicionalnih plavalnih sil, kot so ZDA in Avstralija,« so zapisali v uvodniku in pojasnili, zakaj ameriški in avstralski mediji dvigajo prah okoli kitajskih plavalcev.

»Ta poročila prinašajo lažne novice in ne temeljijo na dejstvih,« se je odzval tudi tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Wang Wenbin. »Kitajski plavalci, o katerih teče beseda, niso naredili nič napačnega, niso bili površni in njihovega obnašanja ni mogoče uvrstiti v kategorijo dopinga,« je poudaril in dodal, da je to potrdila tudi svetovna protidopinška ­agencija Wada.

Wada ni odprla primera

Wada je v resnici sporočila, da nima »kredibilnih dokazov«, ki bi lahko zbudili dvome o kitajski različici. In kitajska različica je, da so plavalci pred domačim tekmovanjem v Shijiazhuangu v začetku leta 2021 zaužili nedovoljeno zdravilo za srce trimetazidin (TMZ), in to v hrani, ne da bi vedeli za to. Kitajska protidopinška agencija je opravila podrobno preiskavo, ker lahko zdravilo TMZ poveča vzdržljivost in skrajša čas regeneracije. O tem je obvestila tudi ustrezna telesa, je zagotovil tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva.

Wada je »po posvetovanju z znanstveniki in zunanjim pravnim svetovalcem« odločila, da primera ne bo odprla. To stališče je nato sprejelo tudi telo, ki se ukvarja z upravljanjem plavalnih športov – World Aquatics. Trener najboljših kitajskih plavalcev, Avstralec Denis Cotterell, je podprl varovance, in to, kot je dejal, »stoodstotno«, ter dodal, da je vsako namigovanje, da se doping sistematično uporablja zaradi zmag na prvenstvih, »daleč od vsega, kar sem tukaj videl«.

Je to športna ali politična tema? Seveda je tako športna kot politična, kajti odziv ameriške protidopinške agencije kaže globoka sumničenja ZDA, da Kitajska kontaminira vse svetovne institucije, zaradi česar se dvostranski odnosi med velesilama že nekaj časa nevarno slabšajo. Tako kot v Washingtonu domnevajo, da azijska velesila s prikritimi državnimi subvencijami izvaja nepošteno konkurenco na svetovnem trgu, domnevajo tudi, da zlate kolajne na olimpijskih igrah končajo za vratom Kitajcev zaradi prikritega dopinga. Razlog, da Wada še vedno molči, bi lahko bil isti kot razlog, da je Kitajski pogledala skozi prste večina globalnih teles, ki si ne morejo zamisliti obstoja brez kitajske finančne udeležbe. Ne glede na to, ali govorimo o tenisu, plavanju, človekovih pravicah ali trgovini.

Tako se je šport vrnil v politiko, politika pa v šport. Od pingpong diplomacije je ostalo komaj kaj – razen kančka nostalgije. Zdaj je treba z glavo nad vodo plavati skozi kitajsko-ameriško konfrontacijo.

***

Ker danes, 24. aprila, vsem naročnikom zaradi težav v tiskarni nismo mogli dostaviti časopisa Delo, je vsebina članka prosto dostopna.