V Pekingu se potrjuje evropski realizem

Kitajski sogovorniki slovenske ministrice za zunanje in evropske zadeve Tanje Fajon bodo vsi po vrsti ponavljali, da se »države ne delijo na velike in majhne«, vendar so Kitajci pravzaprav prepričani, da majhne države nimajo več svoje zunanje politike.

To še posebno velja za članice Evropske unije, ki jim ne preostane nič drugega, kot da so člen nekje na sredini verige, katere oba konca imajo v svojih rokah evropske sile.

Kitajska je v preteklih petintridesetih letih trpela za svojevrstno shizofrenijo, saj so bili njeni največji gospodarski in trgovinski interesi tesno povezani z državami, od katerih se je po ideoloških in političnih prepričanjih najbolj razlikovala.

Zdaj se je ta bolezen prenesla na Evropo, katere funkcionarji drug za drugim prihajajo v Peking, da bi kitajskim sogovornikom pojasnili, da – zaradi Ukrajine, subvencij, Ujgurov ali poplave električnih avtomobilov – ni nič več tako, kot je bilo, s seboj pa vodijo delegacije gospodarstvenikov, ki si na vso moč prizadevajo, da bi bilo vse znova tako kot prej.

Kmalu bo treba spet na Kitajsko

Tanja Fajon je na Kitajsko pripotovala z do zdaj največjo poslovno delegacijo. To potezo je mogoče najbolj preprosto pojasniti s trgovinskim deficitom v izmenjavi s to velikansko državo, ki je lani od Slovenije kupila za 260 milijonov evrov blaga, hkrati pa ji je prodala za 7,4 milijarde evrov svojih izdelkov.

A obisk visoke slovenske funkcionarke bo mogoče še najmanj občutiti na trgovinskem ravnovesju. Pravzaprav ta obisk največ pove o tem, da so ideali zelene in visoko razvite Evrope obarvani z realizmom kompatibilnosti, kakršna obstaja med Kitajsko in EU ter tudi Slovenijo.

Ne nazadnje počne Tanja Fajon to, kar je pred njo počel nemški kancler Olaf Scholz in kar bo v kratkem počel tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ko ga bo obiskal kitajski predsednik Xi Jinping. Potrjuje se evropski realizem. In seveda se ponavlja tudi to, da priznavamo samo eno Kitajsko, čeprav budno spremljamo vse, kar se dogaja okoli Tajvana, saj se bojimo, da bi kakšna vojna vihra lahko uničila vse, na kar računamo, ko vstopamo na kitajski trg.

Smo torej idealisti, oportunisti ali realisti? Na koncu koncev smo predvsem Evropejci. Ni nujno, da smo glede vsega Američani. Mar ne?