Je pravična trgovina še pravična?

Čaj je moral odstati petnajst minut. Iz čistega dolgčasa in ker se mi ni dalo delati tistega, kar bi morala, sem začela brati besedilo na ovitku čajne vrečke. Pod nenavadno dolgim seznamom sestavin so bile štiri oznake. Evropska oznaka za ekološki izdelek in oznaka Soil Association sta mi bili domači, drugi dve, Fair Wild in Fair for Life, sem videla prvič. Prištevam se med bolj »pismene« potrošnike, a ob pogledu na čajno vrečko, na kateri so se prerivali štirje znaki, s katerimi se ponaša znamka, sem se počutila, kakor da ne znam več abecede.

Fair for Life je zelo močna znamka, prav tako Soil Association, je na hitro pojasnila Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine v Sloveniji in prodajalne 3MUHE, ki je pri nas orala ledino s prodajo prvih izdelkov pravične trgovine. A tudi Lopatičeva, velika poznavalka in aktivna akterka za večjo prepoznavnost gibanja PT v Sloveniji, ima doma priročnik z razlagami, kaj najrazličnejše oznake na izdelkih obljubljajo (in česa ne). Za poznavanje na pamet jih je preprosto preveč.



Na vprašanje, kateri oznaki pravične trgovine lahko najbolj zaupamo, Lopatičeva odgovori: »Kateri koli certifikat je boljši od nobenega certifikata, so pa med njimi takšni, ki so močnejši [za seboj imajo boljši nadzor], in takšni, ki so šibkejši.« Med šibkejše spadata certifikat nizozemske organizacije UTZ in certifikat Rainforest Alliance (organizaciji sta se združili januarja lani).



Raziskava novinarjev Washington Posta je razkrila, da je UTZ več let podeljeval certifikate za kakav iz nasadov v zahodni Afriki, na katerih so izkoriščali otroško delovno silo in prispevali k veliki deforestaciji. Kakav so pri proizvodnji uporabljali Mars, Nestlé, Hershey in več drugih proizvajalcev čokoladnih izdelkov. Oznaka Rainforest Alliance pa je tesno povezana z največjim evropskim trgovcem Lidlom. Tudi za njo po besedah Lopatičeve stojijo strogi predpisi, nadzor nad njihovim izvajanjem pa je šibak.

A pravična trgovina ne more odpraviti vseh krivic. Je »trgovinsko partnerstvo«, ki si prizadeva za mednarodno trgovino na bolj etičnih temeljih, ali, kakor na spletni strani navaja Svetovna organizacija za pravično trgovino, krovno telo gibanja, je posel, ki postavlja planet in ljudi pred profit.

V idealnem svetu bi vse trgovanje moralo biti etično; pridelovalci bi morali za svoje izdelke dobiti plačilo, ki jim omogoča dostojno življenje, otroci bi morali biti v šoli, namesto na poljih ali v rudnikih, cena izdelkov bi morala vključevati tudi stroške za izrabo in obnovo naravnih virov, potrošniki pa bi morali zaslužiti dovolj, da bi si takšne izdelke lahko privoščili. V idealnem svetu ...

​
 

Slaba vest kolonialistov

Gibanje PT je nastalo zaradi slabe vesti oziroma občutka krivde kolonialnih velesil za izkoriščanje naravnih bogastev in prebivalcev v svojih kolonijah. Pionirji PT so se pojavili v 40. letih prejšnjega stoletja, za uradni začetek PT pa se šteje leto 1988, ko je nizozemsko podjetje vzpostavilo prvo certificiranje za etično pridelano kavo iz Indonezije. Prodajali so jo pod znamko Max Havelaar, ime je dobila po noveli nizozemskega pisatelja Eduarda Dekkerja (1860), ki opisuje, kako so nizozemski kolonizatorji kmetovalce na Javi prisilili v pridelavo sladkorja in kave, prestižnih dobrin za izvoz, namesto da bi jim pustili pridelovati riž, s katerim bi prehranili svoje družine. Ni naključje, da je največ izdelkov PT na prodaj na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, kjer so v nekaterih kategorijah – denimo pri kavi – že skoraj standard.

Gibanje PT vodita dve organizaciji. Svetovna organizacija za pravično trgovino (WFTO, 1989) postavlja kriterije in smernice razvoja PT. Člane ima v več kot 76 državah in združuje 323 subjektov, ki imajo status socialnih podjetij ali zadrug. Druga je organizacija Fairtrade International (FI, 1997), ki skrbi za prodajo izdelkov.

Najbolj prepoznavna oziroma razširjena oznaka pravične trgovine je Fairtrade z možicem v zeleno-modrem simbolu jin-jang. Podeljuje jo Fairtrade International, nadzor nad izpolnjevanjem standardov v celotni pridelovalni verigi pa preverja FLOCert, ki je neodvisno certifikacijsko in nadzorno telo pod okriljem Fairtrade International. Oznako nosi približno 27.000 izdelkov oziroma pridelkov od kave, kakava, sladkorja, banan, čaja in bombaža do kompleksnejših izdelkov, kot sta čokolada in tekstil. V sistem je vključenih 1,7 milijona kmetov in delavcev na farmah.



Oznaka Fairtrade na izdelku zagotavlja, da je proizvajalec dobil pravično ceno, ki je višja od proizvodnih stroškov, dodatno pa še socialno premijo, ki naj bi se porabila za socialni, okoljski in gospodarski razvoj lokalne skupnosti. Socialna premija je ena glavnih prednosti PT pred državno razvojno pomočjo, saj se prejemniki sami odločijo, za kaj jo bodo porabili, pri razvojni pomoči pa o tem odločijo tisti, ki jo podeljujejo, pravi Lopatičeva. Običajno socialno premijo porabijo za razvoj lokalne skupnosti – gradnjo šol, bolnišnic, infrastrukture, nakup zdravil …

Pravična cena se pridelovalcem v sistemu PT izplača tudi, kadar cene na svetovni borzi padejo pod ceno proizvodnih stroškov, kakor se je zgodilo ob zadnji kavni krizi jeseni lani. A težava je, da tudi pravična cena pridelovalcem ne zagotavlja več dostojnega življenja. Odkupne cene kave, kakava, banan in podobnih surovin ves čas padajo, glavni vzrok so borzne špekulacije. Po drugi strani se stroški kmetovanja vseskozi povečujejo: nasadi se starajo, vedno več denarja je treba za njihovo obnavljanje, starajo se tudi pridelovalci – povprečna starost pridelovalcev v sistemu PT je 59 let –, mladi pa v kmetijstvu ne vidijo prihodnosti. Zato na ravni Svetovne organizacije za pravično trgovino potekajo pogajanja, kako se približati ceni, ki bo omogočala dostojno življenje, pove Lopatičeva.
 

Etika po meri korporacij

Pravično trgovino pestijo tudi težave od zunaj. Nekatere velike trgovske verige in živilske korporacije se odpovedujejo oznaki Fairtrade in drugim oznakam PT, za katere certifikate podeljuje in jih nadzira zunanji organ, in vzpostavljajo lastne certifikacijske sheme, pri katerih kriterije pravičnosti določajo same, same tudi nadzorujejo njihovo izpolnjevanje. Po pisanju Guardiana gre za »korporativno ugrabitev« pravične trgovine, ki prihaja v času, ko je kmetijstvo že tako v krizi.



Britanska trgovska veriga Sainsbury's je pred dvema letoma naznanila, da čajev svoje blagovne znamke ne bo več certificirala po shemi organizacije Fairtrade International, temveč po lastni certifikacijski shemi Fairly Traded. Podobno so storili nekateri drugi živilski giganti. Ameriški živilski gigant Mondelez je iz nekaterih svojih blagovnih znamk čokoladic umaknil oznako Fairtrade in jo nadomestil z znakom hišne certifikacijske sheme za kakav Cocoa Life. Nestlé je leta 2013 vzpostavil certifikacijsko shemo Cocoa Plan, po kateri na podlagi lastnih etičnih meril certificira kakav proizvajalcev, s katerimi sodeluje. Starbucks ima shemo CAFE Practices, največji proizvajalec čokolade Barry Callebaut shemo Cocoa Horizons, drugi ameriški gigant Cargill shemo Cocoa Promise, McDonald'sova veriga kavarn pa McCafe Sustainability Improvement platform.

Ta podjetja še vedno prodajajo izdelke, ki jih certificira zunanji organ, vendar se njihov delež zmanjšuje. V lastne pravične in trajnostne certifikacijske sheme vlagajo ogromno denarja, vendar to nikakor ni zagotovilo, da dobaviteljem plačujejo pravično plačilo. Nekateri jim izplačujejo nekakšne minimalne pravične cene, drugi tudi teh ne, izplačilo socialnih premij pa ni več samoumevno. Pridelovalci čaja za Sainsbury's morajo skupaj z nevladnimi organizacijami, ki jih je pooblastil britanski trgovec, oblikovati akcijski načrt in v njem opredeliti, za kaj bodo porabili premijo. Sainsbury's jo izplača šele po potrditvi načrta. Starbucks ne izplačuje minimalne pravične cene, premijo pa le priljubljenim proizvajalcem. Mondelez prav tako ne plačuje minimalne pravične cene, premije zvestobe pa organizacijam pridelovalcev, s katerimi se odloči sodelovati.

Podjetja od proizvajalcev zahtevajo popolno transparentnost, sama pa so transparentna natančno toliko, kolikor jim ustreza. Glede zaupanja potrošnikov se zanašajo na poplavo različnih oznak na izdelkih, med katere lahko varno skrijejo svoj »fairwashing«.

Glede prihodnjega razvoja PT je razkol tudi znotraj gibanja pravične trgovine, pove Lopatičeva. Vsaj dve struji sta. Svetovna organizacija za pravično trgovino zagovarja, naj izdelki PT ostanejo pri malih, specializiranih prodajalcih, saj to omogoča transparentnost proizvodne verige. Fairtrade International pa zagovarja, naj bodo izdelki PT na voljo povsod, tudi v supermarketih, saj se tako povečujeta dostopnost in povpraševanje po njih, zaradi česar v sistem vstopa več proizvajalcev.

To se pravzaprav že dogaja. Slaba plat tega je, da supermarketi postanejo velik igralec, ki začne postavljati pogoje proizvajalcem. Vplivajo lahko tudi na kakovost izdelkov. Po besedah Lopatičeve obstaja razlika v kakovosti med čokolado z oznako Fairtrade v specializiranih prodajalnah in čokolado z enakim certifikatom v supermarketih. Medtem ko so v prvi osnovne sestavine, so v drugi tudi takšne, ki za proizvodnjo niso nujne, vendar so uporabljene, ker pocenijo proizvodnjo. »Vsaka čokoladnica lahko izdeluje pravično čokolado, če kupi vsaj eno sestavino, certificirano po standardih PT. Na podlagi te kot pravičen certificira celoten izdelek. Kaj z njim dela vmes, pa je njena stvar.«
 

Pravična trgovina v Sloveniji

Leta 2017 je bilo prodanih za okoli devet milijard dolarjev izdelkov PT, surovine zanje je pridelalo 1,66 milijona pridelovalcev. Za uporabo znaka Fairtrade licenco plačuje okoli 2400 podjetij. A 1,66 milijona pridelovalcev je malenkost v primerjavi z dvema milijardama ljudi, ki živijo od kmetijstva, in tudi devet milijard dolarjev prodanih izdelkov PT je malenkost v primerjavi z 200 milijardami dolarjev, kolikor je vreden zgolj globalni trg s kavo, piše Guardian.

V Sloveniji se povpraševanje po izdelkih PT krepi, res pa je, da so na police trgovskih verig prišli zaradi ekološkega certifikata. Ekološki izdelki, ki so hkrati certificirani kot pravični, so zaradi dobro utečenega sistema pravične trgovine namreč cenejši od ekoloških izdelkov brez tega certifikata, pojasnjuje Lopatičeva. Okoli 60 odstotkov izdelkov PT ima tudi ekološki certifikat.

V Mercatorju se pohvalijo, da so trgovec z najširšim izborom izdelkov PT. Največ jih je v skupinah kava, čaji, čokolada, občasno pa tudi pri sadju in zelenjavi ter oreščkih. Vključujejo jih v kategorijo bio/eko izdelkov, ki jim delež prodaje »zdržema raste«. V več kot desetih letih ponudbe izdelkov PT opažajo, da je oznaka bio/eko najpomembnejša v povezavi z izdelki PT. Napovedo, da bodo predvidoma januarja prihodnje leto začeli prodajati bučne piškote pravične trgovine pod lastno blagovno znamko Biozone, ki jih bodo izdelovale osebe z motnjami v razvoju.



V Hoferju sta najpogostejša certifikata pri izdelkih lastnih blagovnih znamk UTZ in Fairtrade, pri čemer je izdelkov s prvim opazno več. Večina izdelkov PT je v blagovnih skupinah izdelkov, ki vsebujejo kakav (čokolade, pecivo, sladoledi, druge sladice), kavo in čaj, iz drugih skupin pa so iz sistema pravične trgovine banane, riž in sladkor. Število izdelkov v ponudbi povečujejo. Leta 2018 so v redno ponudbo uvedli bombažno nakupovalno vrečko z oznako Fairtrade.

V Lidlu prodajajo izdelke z oznakami Fairtrade, UTZ in Rainforest Alliance. Do konca leta 2020 bodo v izdelkih lastnih blagovnih znamk uporabljali izključno certificiran kakav. Do konca leta 2022 bodo delež certificirane kave lastnih blagovnih znamk povečali na 50 odstotkov, pri zelenem, črnem in čaju ​rooibos bo certificiranje 100-odstotno, pri zeliščnih čajih pa 50-odstotno. Prav tako bodo do konca leta 2022 pri živilih lastnih blagovnih znamk, ki vsebujejo palmovo olje, uporabljali le še olje, pridobljeno po modelu Segregated organizacije RSPO, so zapisali.

V Sparu opažajo povečano zanimanje kupcev za izdelke z oznako Fairtrade. V ponudbi prevladujejo čokolada, kava in riž, ki jih prodajajo tako v linijah lastnih blagovnih znamk kakor pod blagovnimi znamkami svojih dobaviteljev.