V nadaljevanju preberite:

John Lukas, 75, je predsednik naravovarstvene organizacije International Rhino Foundation in ustanovitelj in direktor organizacije Wildlife Conservation Global. Je eden od ljudi z najdaljšim stažem v boju za ohranitev kritično ogroženih živalskih vrst. S tem se ukvarja tudi v živalskem vrtu v Jacksonvillu na Floridi. Pogovarjali smo se o projektu reševanja severnih belih nosorogov, o trgovini z divjimi živalmi ter o vlogi znanosti pri reševanju najbolj ogroženih vrst.
 

Znanstveni konzorcij, ki sprejema odločitve, povezane z reševanjem funkcionalno že izumrle vrste severnih belih nosorogov, je sklenil, da pohiti s transferjem embriov v nadomestne matere – južne bele nosoroginje. To naj bi se, če bo šlo vse po načrtih, zgodilo do konca leta. Kako spremljate dogajanje okoli zadnjih dveh severnih belih nosoroginj, ki živita v rezervatu Ol Pejeta v Keniji, in reševanje njune vrste?

To je znanstveni projekt, v katerega je vključenih veliko ljudi. Razvijajo pomembne tehnologije za prihodnost, a projekt je geografsko omejen.

Takoj naj spomnim na narodni park Garamba v Demokratični republiki Kongo, kjer smo pred poldrugim desetletjem imeli priložnost, da bi severne bele nosoroge zaščitili in rešili v njihovem naravnem okolju. V tistem času se nam ni uspelo dogovoriti za sodelovanje z različnimi zoološkimi vrtovi, da bi vse še žive živali namestili na enem kraju. Tedaj je bila najbolj realna – in smiselna – opcija prav Kenija in rezervat Ol Pejeta, kjer je bilo že vse pripravljeno za selitev severnih belih nosorogov iz sosednjega Konga. Žal se to ni zgodilo. To je bila zares velika priložnost, da bi rešili to podvrsto (v znanstvenih krogih ni konsenza o tem, ali so severni beli nosorogi le podvrsta južnih belih nosorogov ali samostojna živalska vrsta, op. p.).

Moj odnos do današnjega projekta reševanja je dvoumen. Mislim, da genski bazen, ki je zdaj na voljo, ne bo dovolj za vzpostavitev nove populacije severnih belih nosorogov. Je pa nekaj, kar bo v primeru uspeha po vsem svetu ponudilo upanje, da je še mogoče rešiti izumirajoče, kritično ogrožene vrste. Vprašati se moramo, tudi na primeru uspešnega reševanja južnih belih nosorogov, ali se splača vztrajati pri tem, da ogrožene živali puščamo v njihovem naravnem okolju, kjer so najbolj ogrožene in izpostavljene. Pri južnih belih in tudi črnih nosorogih se je izkazalo, da se preselitve izplačajo. Z lahkoto bi jih preselili tudi v Ugando, Tanzanijo ali kar v Garambo. Vendar bi se soočili z brutalnim nacionalizmom in lokalnim političnim kontekstom. Ki je – v kontekstu zaščite ogroženih vrst – izrazito škodljiv.