Varovanje narave je trajnostni ekonomski model

Richard Vigne je izvršni direktor rezervata Ol Pejeta (Ol Pejeta Conservancy) v kenijski provinci Lakipia, kjer živita zadnji dve severni beli nosoroginji, rezervat pa je zatočišče številnim črnim in južnim belim nosorogom, ki bi jih divji lovci v divjini nemudoma pobili zaradi njihovih rogov. Richard Vigne, zoolog in nekdanji lastnik turistične agencije, je bil rojen v Keniji – v kolonialni družini, ki je imela v lasti plantažo čaja. Po opravljeni MBA-specializaciji (kmetijstvo) v Londonu je najprej prevzel vodenje ranča, potem pa še najbolj znanega naravovarstvenega projekta na svetu.
 

Vi ste tisti, ki je rezervat Ol Pejeta postavil na noge. Tu ste – ob skrbi za zadnji dve severni beli nosoroginji – med drugim vzpostavili unikaten način sobivanja divjih in rejnih živali. Kako je potekal ta proces?

Ta del Kenije je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja prepreden z živinorejskimi ranči. Tu so pridelovali hrano za novo britansko kolonijo. Tedaj je v Keniji živelo okoli pet milijonov ljudi, osemkrat manj kot danes. Prepričani so bili, da je sobivanje sveta živinorejcev in sveta divjih živali nemogoče. Divje živali so imeli za konkurenco. Ko so gradili ranče, so v okolici pobili vse divje živali. Zgradili so veliko infrastrukture – območje so pokrivala 5000 akrov (2024 hektarov, op. p.) velika zasebna zemljišča. Vsako je imelo svoj vir vode in je bilo obdano z ograjo. Živina je bila zaprta za ograjo – lahko se je pasla 24 ur na dan. Brez pastirjev. Ti ranči so bili izjemno dobičkonosni.

Tak način delovanja je trajal do osemdesetih let. Najprej je začela veljati prepoved lova na divje živali. Te so bile že skoraj iztrebljene, a so se njihove vrste vendarle začele krepiti. Še zlasti to velja za populacijo slonov, ki je bila izredno ogrožena, a si je po prepovedi lova opomogla. Sloni so se čez Lakipio po navadi le sprehodili, a zaradi vojn in nestabilnosti na severu in zahodu so se začeli tu tudi zadrževati. Za lastnike rančev je to pomenilo – težave. Celoten sistem rančarske živinoreje se je moral spremeniti. V te kraje so se vrnili pastoralisti – tradicionalni pastirji. Takšna živinoreja ni ne učinkovita ne dobičkonosna. Do konca osemdesetih let so bili ranči še komaj živi. A bilo je veliko divjih živali. Lastniki zemljišč so se odločili za ustanovitev rezervata Sweetwater – da bi s turizmom kaj zaslužili z divjimi živalmi. Bil je še en razlog. Tedaj je število črnih nosorogov v Keniji padlo pod tristo. Divji lovci so jih pobijali kot za stavo. Živeli so razpršeno po vsej državi. V majhnih skupinah. Organizacija Kenya Wildlife Service se je odločila, da populacijo črnih nosorogov zaščiti – iskali so prostor, kamor bi jih lahko preselili in jih tam strogo varovali. Rezervat Sweetwater je bil eno takšnih območij.

Prepričanje, da je sobivanje divjih in domačih živali nemogoče, je še vedno prevladovalo. Zato so ob vzpostavljanju rezervata od tod umaknili vso živino. Rezervat je hitro postal uspešen. Populacija črnih nosorogov je zrasla, a hitro dosegla svoje ekološke omejitve. Medtem je del območja še vedno poln rančev. Zato se je nadaljevalo pobijanje plenilcev. Leta 2005 smo oblikovali konzorcij vlagateljev in kupili zemljišče. Želeli smo ustvariti več prostora za črne nosoroge. Zavarovali smo območje, dokupili zemljo in ustanovili Naravovarstveno območje Ol Pejeta. Že tedaj smo vedeli, da je oskrba nosorogov – predvsem varovanje – draga in da je bolj ali manj odvisna od tega, kako dobro gre turizmu.

Vzpostavili ste nov poslovni model?

Odločili smo se, da se ne bomo zanašali le na turizem. Svet divjih živali smo povezali z živinorejo. Govorili so, da je to neumna ideja. Da nam ne bo uspelo. Da turisti v rezervatu nočejo gledati krav. V zadnjih petnajstih letih smo dokazali, da so se motili. Uspelo nam je povezati divje živali, živino in turiste. Seveda so bili potrebni kompromisi. Živinoreja je manj dobičkonosna. Na leto zaradi napadov levov izgubimo okoli sto glav živine, toda na aker zaslužimo precej več kot prej, saj je bil turizem do lani izredno uspešen. Integriran sistem ljudi zanima – če vidijo veliko divjih živali, jih pogled na živino ne moti.

Da, odkrili smo nov poslovni model. Skrbimo za ekološko ravnovesje. Zaposlujemo, plačujemo več davkov. Za lokalno skupnost je to zmagovita kombinacija.

S svojim pristopom smo se izognili tudi temu, kar se dogaja na številnih naravovarstvenih območij v Keniji. Da bi začeli zemljišča spreminjati v njive in polja. Za pridelavo hrane. Število prebivalcev strmo narašča, potrebe po hrani so enormne. A to – skupaj s pašniki – uničuje okolje in biotsko raznovrstnost. Predvsem na račun divjih živali. Tu obenem ohranjamo biotsko raznovrstnost, skrbimo za divje živali, proizvajamo hrano in zaposlujemo. Trenutno gostimo največjo populacijo črnih nosorogov v vzhodni Afriki in imamo eno največjih gostot predatorjev – levov in hijen, pa še živinoreja ustvarja dobiček. To je dokaz, da je sobivanje dveh svetov mogoče z dobrim upravljanjem.

Kar vidite, ni nedotaknjena Afrika. Je model prilagajanja na razmere – predvsem na strmo naraščajoče prebivalstvo in posledice podnebnih sprememb. Potrebujemo več modelov delovanja, ki bodo zaščitili naravovarstvena okolja in hkrati ljudem omogočili preživetje. Naš model se že uporablja v celotni Lakipii, v Masai Mari, v zahodnem Tsavu … Seveda ne deluje povsod enako dobro, saj je na zasebnih površinah – kot je Ol Pejeta – upravljanje veliko lažje.

Kako vas je, glede na pomembno vlogo turizma, prizadela pandemija novega koronavirusa?

Leta 2019 je skozi vrata našega rezervata vstopilo 115.000 ljudi. Lani 30.000. Od tega je bilo 55 odstotkov domačinov, ki precej manj porabijo. Načrtovali smo, da bomo lani s turizmom zaslužili okoli 12 milijonov dolarjev, v resnici smo 1,6 milijona. Upad prihodkov je bil dramatičen. Luknjo moramo nekako zapolniti – večina naših stroškov je namreč bolj ali manj fiksnih. Skrbeti moramo za zemljišča, varovati nosoroge … Če vodiš hotel, ga lahko začasno zapreš in zaposlene pošlješ domov na čakanje. Mi tega ne moremo narediti.

Koliko vas stane varovanje nosorogov?

Okoli 10.000 dolarjev na žival na leto. Trenutno je tu 185 nosorogov. Črnih in južnih belih. Ter seveda zadnji dve severni beli nosoroginji. Če ne bi skrbeli za nosoroge, bi lahko prihranili okoli dva milijona dolarjev na leto.

Že, že, toda nosorogi – predvsem Najin in Fatu – so vaše tržne znamke; jedro vaše globalne prepoznavnosti!

Seveda. A tu bi jih lahko imeli le, recimo, deset …

Kako je integracijo divjih živali in živine sprejela lokalna skupnost?

Na začetku je bilo težko. V celoti nas verjetno nikoli ne bodo sprejeli. A vendarle smo velik zaposlovalec – vse skupaj v Ol Pejeti zaposlujemo okoli tisoč ljudi – in v lokalni proračun prispevamo veliko davkov … Z lokalno skupnostjo imamo načeloma dober odnos. Naravovarstvo, ki se ga po navadi povezuje s filantropijo, jim poskušamo predstaviti kot gonilo trajnostnega ekonomskega razvoja. To je mogoče le, če se koristi našega dela razširijo prek njegovih meja. Za svoje delovanje namreč nujno potrebujemo podporo lokalne skupnosti. Imamo program sodelovanja z lokalno skupnostjo, ki temelji na razvoju. Podpiramo trideset šol, naše štipendije prejema dvesto študentov, podpiramo bolnišnice, gradimo ceste … Poglobljeno se posvečamo naraščajočemu konfliktu med svetom divjih živali in svetom ljudi. Tu nas vse skupaj v prihodnosti časa ogromno dela.

Ali drugi rezervati, kjer še bivajo nosorogi, te ogrožene živali pošiljajo k vam, kjer je bistveno varneje?

V preteklosti se je to že dogajalo. Ne le zaradi denarja. Divji lov na nosoroge je bil res strašen. Še posebno v obdobju od 2012 do 2014. In v letih 2007 in 2008. Takrat se je več manjših rezervatov odločilo, da se znebijo nosorogov. Ker so bili preveč izpostavljeni. Nevarno je bilo, tveganje je bilo veliko. Tudi za osebje. Zato so nosoroge poslali k nam.

Vzpostavili ste vojaški sistem varnosti – trojne ograje, različne skupine zasebnih varnostnikov, rangerji … Ste povsem zatrli divji lov?

Divji lovci k nam poskušajo vdreti približno enkrat na mesec. To pomeni, da nam gre zelo dobro. Bili so časi, ko je bilo veliko, veliko huje. Imeli smo šest poskusov vdora na mesec. Po navadi je bil vsaj en uspešen … Trenutno na območju okoli rezervata delujejo vsaj tri organizirane skupine divjih lovcev.

V boju z lokalnimi divjimi lovci je ključnega pomena obveščevalno delo?

Absolutno.

Kakšna je vloga države pri spopadanju z divjim lovom?

Kenija je opravila veliko delo. Še posebno za zaščito slonov in nosorogov po letu 2014. Večina nosorogov – živijo le še v varovanih okoljih – zdaj umre naravne smrti. Njihovo število se v Keniji že nekaj let povečuje za pet, šest odstotkov. Lahko rečem, da zdaj – kar se nosorogov tiče – ni več največji problem divji lov, ampak pomanjkanje prostora. Skrb za nosoroge namreč zahteva veliko prostora in spremljajoče infrastrukture. In drago je, kar odvrača narodne parke. Če ni dovolj prostora, se vrsta ne more širiti.

V Ol Pejeti ste že dosegli mejno število nosorogov?

Blizu smo. Tako pri črnih kot južnih belih. Nočemo biti na meji. To ni dobro ne za vrsto ne za nas.

Jih nameravate, ko boste dosegli »ekološki limit«, preseliti?

V Keniji ni dovolj prostora. Od lokalne skupnosti smo že odkupili – in zavarovali z ograjami – približno 20.000 akrov zemljišča (8100 hektarov, op. p.), ki se drži Ol Pejete. Upamo, da bomo del nosorogov lahko tja preselili prihodnje leto. Stalo nas bo najmanj 3,5 milijona dolarjev, dodatno pa bi lahko naselili 40 nosorogov. Vsekakor se jih bo v prihodnjih treh letih toliko rodilo v rezervatu; ta prostor bomo potrebovali.

Kako se počutite kot nekdo, ki vodi rezervat, kjer bivata zadnji dve severni beli nosoroginji in kjer se skupaj z znanstveniki borite za preživetje funkcionalno izumrle vrste?

Od leta 2005 smo povezani z nosorogi. V Garambi na severovzhodu Demokratične republike Kongo je tedaj živelo še 25 severnih belih nosorogov. To je bilo vojno območje. Vedeli smo, da jih ogrožajo divji lovci. Odločili smo se, da jih deset pripeljemo v Ol Pejeto. Tu smo zanje pripravili že vso mogočo infrastrukturo. Vpletla se je politika. Oblasti v Kinšasi so nasprotovale. Čez dve leti v naravi ni bilo več nobenega severnega belega nosoroga.
Tedaj so se nam oglasili iz živalskega vrta Dvůr Králové na Češkem in nam povedali, da imajo pri njih severne bele nosoroge. Povedali so nam, da se v živalskem vrtu slabo parijo in da bi radi k nam pripeljali štiri zadnje predstavnike vrste, ki so sposobni reprodukcije. Takoj smo bili za. Infrastruktura, ki smo jo pripravili za kongovske nosoroge, je bila pripravljena. Upali smo, da bodo v naravnem okolju dobro zaživeli. In se uspešno parili, kar bi nam omogočilo, da bi rešili vrsto. K nama sta prišla dve samici (Najin in Fatu, op. p.) in dva samca (Suni in Sudan, op. p.). Parjenja med njimi ni bilo malo, a do brejosti ni prišlo. Suni je leta 2014 poginil. Potem smo ugotovili, da imajo samice ginekološke težave. Leta 2018 je umrl še Sudan, zadnji samec. Ostali sta le še dve samici. Mama in hči. Edina pot za preživetje vrste, ki je ostala, je umetno oplojevanje. Z nadomestnimi materami – južnimi belimi nosoroginjami, ki so genetsko ustrezne. Začeli smo jima odvzemati jajčeca in jih – in vitru – oplojevati. Na voljo imajo spermo dvanajstih različnih samcev. Embrie so znanstveniki v Cremoni zamrznili. Čakamo na pravi trenutek za oploditev. Če bo uspešna, bo trajalo več desetletij, da bomo ustvarili delujočo čredo in lahko rekli, da nam je uspelo rešiti vrsto, ki bi jo lahko nekoč vrnili v – Garambo. Mislim, da takrat nas več ne bo.

Verjamete, da vam bo uspelo?

Možnosti so sorazmerno visoke. Na neki način nam je uspevalo že do zdaj, saj sta zadnji dve severni veliki nosoroginji v boj za ohranjanje vrst prinesli ogromno denarja in pozornosti. To je veliko delo. Kar zadeva znanstvenike – prej ali slej jim bo uspelo. Problem je, do katere mere. In kako definirati, da ti je uspelo obvarovati vrsto. Razvijajo se nove tehnologije. Veliko obetajo matične celice. Ta projekt je drag. Veliko ljudi pravi, da tega ni vreden. Češ, rešujete eno vrsto, medtem ko je ogroženih tisoče drugih … Mi razmišljamo drugače. Vztrajali bomo. Ogromno pozornosti smo dobili. In z njo tudi tema izumiranja vrst. Ozaveščenost narašča. To je morda celo najpomembnejše. Pozornost javnosti, ki je je bil deležen Sudan, je bila po oceni našega PR-partnerja vredna okoli 600 milijonov dolarjev – postal je globalna ikona! To je bila velika zmaga v boju za zaščito ogroženih vrst.

Kaj sporočate tistim, ki menijo, da je vaš projekt – zaščita ene same vrste – predrag?

Projekt branim na dveh ravneh – prva je že omenjena enormna publiciteta, ki je močno vplivala na globalno ozaveščenost glede izumiranja živalskih vrst. V zadnjih desetih letih smo za projekt porabili okoli dva milijona dolarjev. V prihodnjih desetih letih jih bomo morda za ohranitev vrste še deset. Je to res veliko?

To je letna plača povprečnega branilca v premier ligi …

Točno to! Dejansko se pogovarjamo o prioritetah.

Imate glede posegov v Najin in Fatu etične pomisleke?

To je vprašanje za veterinarsko stroko, a etična merila morajo biti v vseskozi ospredju. Na prvem mesto so potrebe živali. Ves čas se ocenjuje, kaj je etično, primerno, smiselno.

Ste neke vrste – na svetli strani Meseca – Silicijeva dolina ohranjanja vrst in ustvarjanja modelov za sobivanje divjine in človeškega sveta. Od kod poganjajo te korenine?

Imamo le en cilj: ohranjanje narave. Predvsem biotske raznovrstnosti. Uporabljamo različna orodja. Da smo postali globalno prepoznavni, je lahko samo v pomoč. Smo konsistentni, obenem pa smo morali preseči svoje pomanjkljivosti. Imamo gen za inovacije. Še vedno je veliko kritikov, a včasih jih je bilo – predvsem iz vrst tradicionalnih naravovarstvenikov – veliko več.

Beseda dobiček je bila za mnoge tabu. Za nas je srečanje naravovarstva in posla, ki dobiček vrača v zaščito vrst, dobitna kombinacija. Še vedno se – tudi v tej pisarni, kjer sedimo – prepiramo o konceptih. Očitajo nam tudi, da se gremo tehnološke čarovnije. Ko je umrl Sudan, sem bil po naključju v Londonu in obtožili so me, da sem bil tam namerno, da bi bila lahko odmevnost večja. Vsi smo – tudi veliki posli – odvisni od preživetja naravnega okolja.