Iran in ZDA se lahko spopadejo le v Iraku

Na ulicah Teherana se je več sto tisoč ljudi danes poslovilo od poveljnika revolucionarne garde in prvega režimskega operativca Kasima Sulejmanija, ki ga bodo jutri, pet dni po ameriškem atentatu na bagdadskem letališču, pokopali v rodnem Kermanu. Na žalujočih in obenem besnih, maščevanja željnih ulicah iranske prestolnice so odmevali že skoraj folklorni vzkliki »Smrt Ameriki!«. 

Medtem ko je ameriški predsednik Donald Trump, ki je osebno naročil zunajsodno eksekucijo Sulejmanija, danes v slogu talibov in pripadnikov samooklicane Islamske države, uničevalcev kulturne dediščine človeštva, ponovil in celo podkrepil svoje abotne grožnje o napadih na 52 iranskih kulturnih destinacij, je iranski režim dolgotrajne in, namerni pleonazem, s toksično ideologijo prežete žalne slovesnosti poskušal spremeniti v politično-vojaški kapital. A za zdaj je – kar se Irana tiče – k sreči ostalo le pri grožnjah.


 

Spopad za Irak

Dejanske posledice petkovega atentata, pri katerem je, kot vse kaže, (ne)hote sodelovala tudi oblast iz Bagdada, so najprej občutili v sosednjem Iraku, kjer se Združene države in Iran že vrsto let – tudi s kratkotrajnimi obdobji sodelovanja, celo (geo)strateške simbioze – spopadajo za prevlado. Politično, ekonomsko in vojaško. Po ameriškem umoru Kasima Sulejmanija je jasno, da sodelovanje med glavnima zunanjima igralcema v Iraku nikakor ne bo več mogoče: zaradi dva meseca in pol trajajočih množičnih protivladnih protestov dodobra pretresene in notorično neenotne in šibke iraške oblasti pa so se znova znašli v navzkrižnem ognju.

Nedeljska (pričakovana) odločitev iraškega parlamenta, ki je izglasoval umik vseh ameriških vojakov in marincev iz države (skupaj 5200), je bila prva neposredna politična posledica Sulejmanijeve nasilne smrti, njene posledice pa bodo vidne že zelo kmalu, saj bo iraška vojska – če bo umik uresničila – od zdaj naprej prepuščena sama sebi. To bi sicer moralo biti dobra novica, tako za Irak kot za regijo. Toda iraške oborožene sile razen v času brutalne in uspešne vojne z Islamsko državo, ki je še drugič v desetletju opustošila državo, so bile do zdaj ves čas odvisne na eni strani od ameriške kadrovsko-orožarsko-finančne pomoči (6,2 milijarde dolarjev od leta 2014 naprej) in na drugi strani od šiitskih in Iranu povsem podrejenih milic, denimo Hašd al Šabi in zadnjih nekaj dni zloglasna Katiba Hezbolah, ki so jih v Bagdadu na vrhuncu vojne z IS tudi uradno priključili iraškim vladnim enotam.


 

Podrejeni suniti

To bo močno spremenilo tako varnostna kot politična in predvsem sektaška razmerja v državi, ki so se po vojaški zmagi nad Islamsko državo le navidezno umirila, v zadnjem času pa zaradi tako rekoč popolne šiitske dominacije tako v politiki kot v varnostnih silah spet izbruhnila na površje. Ravno sunitsko-šiitska nesoglasja bodo v ospredju prestižnega ameriško-iranskega spopada za nadzor nad Irakom, ki ga je seveda treba razumeti tudi v kontekstu širšega bližnjevzhodnega konflikta. Šiitske pozicije so jasne – tu velike razlike med Bagdadom in Teheranom ter Komom in Karbalo ni. Dejansko so zdaj na potezi iraški suniti, ki so se po ameriški invaziji in okupaciji spomladi 2003 znašli na globoki politični margini in ves ta čas doživljali le poraze. Ameriška usmrtitev njihovega, milo rečeno, tekmeca jih bo dejansko najbolj oslabila, saj bodo ostali brez vojaške podpore svojih nekdanjih krvnikov iz Washingtona, zato se bodo v skoraj neizogibni eskalaciji novega vala (ne le) sektaškega nasilja ponovno primorani zateči k paravojaškim skupinam.

To je sijajna novica za ostanke Islamske države in lokalne franšize Al Kaide.