Indijski Kip svobode tekmuje s svetom

To je bilo rojstnodnevno praznovanje, kakršnega si verjetno slavljenec, če bi bil še živ, ne bi ­želel. A ko je premier Narendra Modi v sredo slovesno odprl za javnost kip prvega namestnika premiera postkolonialne Indije Vallabhbhaia Patela ob 143. obletnici njegovega rojstva, je bila ta čudovita konstrukcija, visoka 182 metrov, veliko več kot ­rojstnodnevno darilo.

Predvsem je to bil poziv k narodni enotnosti, a v nacionalističnem tonu, za kakršnega se zavzema Modi, odkar je pred štirimi leti prevzel vodenje indijske vlade. Če se simbol ZDA imenuje Kip svobode, je dejal premier, naj se simbol nove Indije imenuje Kip enotnosti. Patelov kip je skoraj dvakrat višji od kipa v newyorškem pristanišču, prav toliko večji je delež inženirske tehnologije in znanja, s katerima si želi Indija očarati tako sebe kot ves svet.

Sardar Patel, kot ga ljubkovalno imenujejo Indijci (sardar v hindujskem jeziku pomeni 'šef'), je bil namestnik premiera Džavaharlala Nehruja in »jekleni mož«, ki se je še veliko odločneje kot Nehru upiral kolonizatorjem, pozneje pa tudi separatistom. Če bi bil on na čelu države, je v enem izmed govorov na začetku letošnjega leta poudaril Modi, bi bil današnji zemljevid Indije drugačen, »naš bi bil ves Kašmir«.


 

Jekleni mož

Morda je za indijskega premiera še pomembnejše dejstvo, da je bil Sardar Patel njegov rojak, da se je rodil in odraščal v državi Gudžarat, kjer je organiziral mirno držav­ljansko nepokorščino britanski oblasti in kmalu postal eden od najvplivnejših voditeljev ne le te države, temveč tudi Kongresne stranke, ki je zdaj najmočnejša Modijeva opozicija. Z narodnim in nacionalističnim prisvajanjem Patela indijski premier ne le da revidira zgodovino boja za neodvisnost in združitev države, temveč začenja tudi novo predvolilno kampanjo. Zdi se, kot bi hotel s tem megalomanskim rojstnodnevnim darilom, ki ga je namenil rojaku, povedati, da številnih današnjih problemov Indije ne bi bilo, če bi državo vodil »jekleni mož« iz Gudžarata. Morda prav takšen, za kakršnega se želi predstaviti svojemu narodu tudi Modi.

Kip enotnosti hkrati tekmuje s preostalim svetom, in to ne le z ameriškim simbolom, temveč tudi z megalomanijo v neposrednem sosedstvu. Do zdaj je za najvišji kip na svetu veljal bronast Vairocana Buda, ki so ga pred desetimi leti postavili na območju Spomladanskega templja v okrožju Lushan v kitajski pokrajini Henan. Sardar Patel ga presega za skoraj 30 metrov in že zato, kot je dejal Modi, simbolizira »rast Indije«.



Opozicijska Kongresna stranka se je ponorčevala iz dejstva, da je bilo 553 bronastih plošč, s katerimi je obložena betonska osnova spomenika, uvoženih iz Kitajske, saj v Indiji ni livarne, ki bi bila sposobna izdelati toliko bronastih plošč. Zato bo v tekmi pred volitvami prihodnje leto ena od tem gotovo Patelov kip, kot pravi Modijev tekmec Rahul Gandhi, z nalepko »made in China«, narejeno na Kitajskem, zaradi katere se poraja vprašanje, čigavo rast ta v resnici simbolizira.

Kip Sardarja Patela stoji na otoku Sadhu na reki Narmada blizu mesta Kevadija v okrožju Narmada v državi Gudžarat. Z obalo ga povezuje most, dolg 320 metrov. Znotraj kipa sta vgrajeni dve hitri dvigali, ki poneseta obiskovalce do Patelovih prsi, kjer je razgledna ploščad, s katere je mogoče opazovati prelepo okolico in bližnji jez. Pričakujejo, da bo kip in muzej, posvečen »jeklenemu možu«, vsak dan obiskalo več kot 15.000 turistov, ki bodo imeli na voljo tudi bližnji hotel, kamp in nakupovalno središče.
 

Veliki skok naprej

Vse to bi moralo prispevati h gospodarskemu napredku okoliških krajev, so prepričani območni funkcionarji, kar bi utrdilo temelje nacionalnega ponosa in enotnosti. Toda odprtje Kipa enotnosti je bilo vse kaj drugega od tistega, za kar ga opredeljuje ime. Nedaleč od kipa so ostanki tovarne za predelavo sladkornega trsa, od katere so živele tukajšnje družine. Tisoč petsto kmetov, ki so po bankrotu tovarne sladkorja, ki se je zgodil zaradi korupcije članov uprave, ostali brez prihodkov, je grozilo, da se bodo na dan slovesnega odprtja Patelovega spomenika utopili v reki Narmada. Kmetom niso nikoli plačali za trse, ki so jih prodali tovarni sladkorja, tako da je zanje 430 milijonov dolarjev, kolikor so jih porabili za gradnjo kipa, prej simbol političnega licemerstva.



Čeprav finančna konstrukcija projekta ostaja skrivnost, je znano, da so iz osrednjega proračuna poravnali samo okoli desetino stroškov, polovico preostale vsote je prispevala vlada Gudžarata. Preostala sredstva so zbrali z donacijami, ki so jih v minulih nekaj letih zbirali v okviru tako imenovanega »gibanja Kipa enotnosti«, ki je bilo po svoje podobno kitajskemu »velikemu skoku naprej«. Kmetom po državi je bilo rečeno, da bodo njihove donacije vgrajene v ta velikanski kip narodnega junaka, ti pa so nato na veliko podarjali pluge, verige in različno orodje. Tako so zbrali več kot 5000 ton železa, ki so ga porabili za podstavek pod kipom. Ko jih je prizadela suša, nato pa še katastrofalne poplave, so kmetje pomislili, da bi bilo morda veliko bolje, če bi jim vlada zgradila namakalne sisteme in ustrezno zajezila reke. Zdaj je za vse to prepozno. »Šef« Patel je dobil rojstnodnevno darilo, premier Modi pa računa na to, da bo zmagal na volitvah. Pozneje bodo morda razmišljali tudi o potrebah kmetov.